O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Ali se človek rodi z vero, ali pa si jo kasneje v življenju šele pridobi?

Napisal-a Janez Nadu dne . Objavljeno v Življenjska vprašanja

Mislite, da drži trditev, da nihče ni brez vere? Kaj pravzaprav je vera? Kaj je njeno bistvo?


<![endif]-->

Vsako spoznavanje in učenje temelji na treh predpostavkah, ki pripadajo kategoriji verovanja in so tako aksiomi, ki jih samih ni mogoče posebej dokazovati: 1. da resnica načelno obstaja; 2. da nam vir spoznavanja ali učenja sporoča resnico; 3. da je naš um načelno zmožen resnico sprejeti in jo razumeti. S to vero v najširšem smislu te besede operira vsako človeško bitje ne glede na njegov svetovni nazor ali transcendentalno (onstransko) vero. Kdor bi vero v tem najširšem smislu zoperstavljal razumu, ta bi razumu odvzel nujne predpostavke spoznavanja in učenja in ga tako blokiral v njegovem delovanju. Pri tej definiciji vere v najširšem smislu smo abstrahirali pojave neresničnega ali celo lažnega sporočanja in tudi težave pri tem, ki naj bi spoznaval in se učil, ker je za to bodisi premalo prizadeven ali pa po naravi premalo zmožen. Obstaja pa še tretja ovira, da bi predpostavke vere in na tej osnovi omogočeno spoznavanje in učenje usklajeno delovalo. To je človekov parcialni interes, ko resnica, ki bi jo bilo sicer možno dojeti, spoznavajočemu in učečemu ni všeč in ga njegov interes potiska v kljubovanje taki resnici, ki ga potem skuša utemeljevati s sklicevanjem bodisi na nezmožnost lastnega razuma (agnosticizem) ali pa na vprašljivost vira sporočanja (kriticizem). Ta ovira najmočneje prihaja do izraza prav pri transcendentalni veri, saj ta do človeka ni nevtralna, ampak od njega nekaj zahteva, kar pa ljudje po svoji naravi odklanjajo.

Transcendentalna ali religiozna vera je del človekove narave, potrjuje pa se v opazovanju zunanje narave, zgodovine in lastnega notranjega življenja, zato ji lahko rečemo tudi naravna vera. Ta nam pravi, da je svet, ki ga s čuti zaznavamo in z razumom dojemamo, posledica prvega vzroka, ki sam ni del tega sveta, ampak je nad njim in je take narave, da sam ni posledica še kakšnega prejšnjega in še večjega vzroka. To je grški filozof Aristotel razložil v 18. poglavju svojega največjega dela Metafizika (ki ga sicer ni sam tako poimenoval), pri tem pa je izhajal iz logičnega spoznanja, da pojav, ki so mu sholastiki po latinsko rekli regressus ad infinitum, torej neskončno vračanje po seriji vzrokov in učinkov, ni možen. Če je svet, ki o njem govorimo, nekaj realnega, potem mora ta serija tudi nujno imeti svoj začetek, ta pa neizprosno terja prvi vzrok, ki sam ni povzročen – in v vsakdanjem jeziku temu prvemu in najvišjemu vzroku pravimo bog (pisano z malo, ker je to „bog filozofov” in ne tudi že resnični osebni Bog). V tej točki se naravna vera in spoznanja največjih filozofov vseh časov, predvsem pa Aristotela kot očeta vseh današnjih znanosti, ujemajo. Apostol Pavel je to izrazil takole: „Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi” (Rimljanom 1,19-20). Problem tako naravne, kakor tudi filozofsko utemeljene vere, pa je v tem, da nas taka vera še ne more privesti v osebno razmerje z Bogom, ki mu filozofija pravi „prvi in najvišji vzrok”, naravna vera pa „nekaj nad nami” – in tako tudi vprašanje naše usode v tem, še posebej pa v posmrtnem življenju, ne more biti rešeno.

Ta problem skuša rešiti religiozna vera, to je vera, ki je nastala kot preostanek prvotne, od Boga razodete vere, od katere je človek z grehom odpadel, potem pa se je s pomočjo izročila, filozofskega in teološkega premišljanja, starodavnih mitov in pesniške fantazije ta vzpostavila kot tak ali drugačen religiozni sistem. Bistveno za te sisteme, med katere sodijo vsa velika verstva, kakor so katolicizem, pravoslavje, islam, budizem, hinduizem ipd., je, da je tu človek tisti, ki si skuša utirati pot k bogu in ob tem nujno tudi sam upodablja to, kar meni, da je našel. V religiji ni Bog tisti, ki oblikuje človeka in človeku govori resnične stvari o človeku in Bogu, ampak je človek tisti, ki si oblikuje ustreznega boga in izreka sodbe o takem bogu in o samem sebi. Tako ima kritika religije, ki jo poznamo že iz grške filozofije (Ksenofant), predvsem pa iz 19. stoletja (Feuerbach, Marx) prav, da namreč v religioznem smislu ni bog ustvaril človeka po svoji podobi, ampak je človek ustvaril boga po svoji podobi. Problem je le v tem, da se za kritike religije spoznanje o veri tu ustavi, saj kritiki človekove produkcije in interpretacije bogov ne poznajo tudi razodete vere, ki pa prihaja od Boga samega.

Oznake: ,