O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Ali »vsiljuje« celibat duhovnikom Cerkev ali vera? Če vera (krščanska), na čem temelji?

Napisal-a Janez Nadu dne . Objavljeno v Misli/Prispevki, Rimsko katolištvo, Življenjska vprašanja

Najprej: celibata nikoli nihče nikomur ni vsiljeval. Od 12. stoletja dalje je celibat, torej samsko življenje v spolni vzdržnosti, v rimski cerkvi v veljavi kot disciplinsko pravilo, niti cerkev sama pa ne trdi, da bi to imelo kakšno zvezo s Kristusovim naukom. Celibat bi bil vsiljen, če bi cerkev ali kdo drug moškega prisilila, da postane duhovnik, za katerega velja pravilo celibata. Vsakdo se tako za duhovništvo v tej cerkvi, s tem pa tudi za disciplinska pravila, ki so s tem poklicem povezana, torej tudi za celibat, odloči svobodno. Če začne čez nekaj let jokati, da mu je bil celibat vsiljen, potem pač ni dovolj resno premislil, v kaj se podaja in čemu se je zaobljubil.

O verodostojnosti cerkve s takimi pravili zgovorno priča dvojno ali celo trojno dno njihovega kovčka. Če se anglikanski duhovnik odloči, da bo zapustil svojo cerkev in vstopil v katoliško, lahko tu svojo duhovniško službo nadaljuje, hkrati pa obdrži svojo družino, ki jo je kot anglikanski duhovnik smel imeti. Katoliški celibat je torej preluknjano vedro, iz katerega vse bolj curlja. Tudi če protestantski duhovnik prestopi v katolištvo, velja zanj isti privilegij. In Uniati, ki so od vsega začetka del rimske cerkve, le da po vzhodnem obredu, se lahko ženijo, čeprav so dejansko katoliški duhovniki.

Obstaja pa v Svetem pismu namig ali nasvet, naj bi bil človek, ki se hoče povsem posvetiti Kristusu, samski. Tako najprej Jezus sam pravi: „Nekateri od evnuhov so se namreč že iz materinega telesa rodili takšni, nekatere so skopili ljudje, nekateri pa so se sami skopili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more doumeti, naj doume” (Matej 19,12). Jezus namiguje na navado poganskih duhovnikov, da so se kastrirali zaradi obredne čistosti – misli pa seveda na nekaj drugega, na „duhovno kastracijo”, se pravi na svobodno odrekanje spolnemu življenju, torej zakonski zvezi, zaradi izključne posvetitve Božjemu kraljestvu. To pa prvič nima nobene povezave z duhovniškim poklicem, in drugič je to lahko vedno le povsem svobodna odločitev, s katero ni pogojena nobena druga stvar, kakor recimo duhovniška služba. Tudi apostol Pavel pravi: „To pravim iz prizanesljivosti, ni pa ukaz. Želel bi, da bi bili vsi ljudje kakor jaz. Toda vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako. Povem pa samskim in vdovam, da je zanje dobro, če ostanejo kakor jaz” (1 Korinčanom 7,6-8). Pavel je živel zelo nevarno in za Kristusa neverjetno intenzivno življenje, tako bi kot poročen bil v svoji misiji hudo moten. A sam pravi, da to, kako živi sam, ni zakon za druge.

Zanimivo pa je vprašanje, zakaj se s katoliškim duhovniškim celibatom tako vneto ukvarjajo ne toliko prizadeti, kjer bi bila stvar do neke mere razumljiva, ampak predvsem ljudje, ki tej cerkvi sploh ne pripadajo in tudi resnični Kristusovi Cerkvi ne, in so navadno še sploh brez vere. To je tudi dobra priložnost, da preiščemo sebe: kaj me pri kaki cerkvi res moti in zakaj: so to resnične napake in zmote ali celo laži v nauku, je to nemoralno življenje njenih pripadnikov in voditeljev – ali pa je to spotikanje ob povsem nepomembnih rečeh, ki nas niti ne zadevajo. Če gre za slednje, potem problem ni več celibat ali oženjenost duhovnikov te ali one cerkve, ampak prava ali napačna postavljenost prioritet v našem življenju.

Vinko Ošlak

Oznake: