O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Država in oblast v luči Svetega pisma

Napisal-a Janez Nadu dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Duhovniški voditelj nemške kmečke vojske je imel posebno razumevanje Božje besede, ki ne izhaja iz tega, kar o tem govori Biblija, ampak iz lastnega spekulativnega mišljenja, kar je značilnost vsake verske herezije. Biblija je bila zanj zgolj verbum externum (zunanja beseda), ki pa za svoje učinkovanje potebuje verbum internum (notranjo besedo). Ta druga, „notranja” beseda pa prve, se pravi zapisane, ki je zanj „zunanja” ne potrebuje nujno. Na to sklepa Müntzer iz starozaveznih primerov oseb, ki niso poznale zapisane Postave ali preroških knjig, pa so kljub temu našle pot do vere. To pa je bila točka, ob kateri je prišlo do preloma z Luthrom. Bolj kakor biblijski navedki so za Thomasa Müntzerja pomembne vizije interpretov obeh zavez. To je bil korak v smer spiritualizma, ki se v našem času kaže predvsem kot karizmatično gibanje, ki ga poznajo tako katoliška, kakor tudi protestantske cerkve. Ta navidezna poduhovljenost pa se rada pari z resničnim političnim in kdaj tudi terorističnim aktivizmom, kakor se je to izkazalo v vsej zgodovini krščanstva, v Müntzerjevi teologiji pa še prav posebej izrazito. Samo „bogaboječi” videc ima po Müntzerju pravico do razlage Božje besede. Kategorija „vidcev” pa seveda ni svetopisemska, ampak pogansko mistična kategorija, ki je povzročala krščanske herezije in razkole že v zgodnjem krščanstvu in se podobne reči dogajajo pod drugimi oznakami vse do danes. Tudi današnje poudarjanje „krsta po Svetem Duhu” v nekaterih krščanskih cerkvah, kakor da ne bi imeli jasne izjave: „En Gospod, ena vera, en krst” (Ef 4,5) najdemo že v Müntzerjevi zahtevi po „duhovnem krstu” namesto krščevanja z vodo. Nanj so naredile močan vtis preroške knjige, kakor Danielova in Janezovo Razodetje, vendar je vse to razumel na vizionarski način in je zahteval pojav „novega preroka Daniela”, pri čemer je mogoče mislil kar samega sebe. Prav tako je pričakoval „novega Janeza Krstnika” in celo „novega Elija”, ki naj bi pišel in uredil svet po Božje, s čimer je bil predhodnik islamskega vzpostavljanja „božje države”, kakor jo imamo v današnjem Iranu. Zahteval je padec „brezbožnih političnih mogotcev”, kakor da Sveto pismo ne bi jasno povedalo: „On spreminja čase in dobe, odstavlja kralje in postavlja kralje” (Dan 2,21). Njegova samovoljna razlaga Svetega pisma je videla, kakor da bi v njegovem času prišlo do Božje sodbe in do delitve med pšenico in plevelom. Kristusa je videl, prav kakor mnogi poimenski kristjani danes, kot tistega, ki stoji za ubogimi in zatiranimi. To je nedopustna redukcija Božjega sina, ki je prišel na svet za to, da nas bi najprej odrešil suženjstva greha in s tem večne smrti, šele ob drugem prihodu pa nas bo rešil tudi suženjstva v zemeljskem smislu, a samo te, ki jih ne bo zadela Božja sodba. Ena velikih teoloških zmot je razglašati Kristusa za pristranskega zaveznika ubogih in s tem za sovražnika bogatih. To, da Jezus obsoja grabežljivost in prikazuje bogastvo kot veliko oviro za odrešenje, nikakor ne pomeni, da sodi človeka po tem, ali je ubog ali bogat, ampak po tem, kakšen je njegov osebni odnos do njega. To je današnja dilema in oblika stare Müntzerjeve zmote. Njegova in današnja „teologija osvoboditve” ni nič drugega, kakor vpreganje teologije v ideološki voz uporništva in revolucionarstva, kar iz teologije znova dela deklo neke politične in teroristične usmeritve. Kakor Kristusov mir ni naše začasno premirje, tudi njegova svoboda ni naša svoboščina za greh. Čeprav se Müntzer ves čas sklicuje na „Božjo pravičnost” in celo na „strah Božji”, ko v resnici meni socialno pravičnost, kakor jo razume človek, in človeško strahovlado, s pomočjo katere naj bi to dosegel, to z Božjo pravičnostjo in s pravim strahom Božjim nima veliko opraviti in je enako nevarno ponarejanje evangelija, kakor ga sicer poznamo iz rimske herezije.

Oznake: ,