O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Evangelij in reformacija

Napisal-a Janez Nadu dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Dragi bratje, drage sestre,

 

časovni okvir, ki nam je dan, je dvojnega značaja. V prejšnjem mesecu smo se spominjali Luthrovega protesta in temu sledeče reformacije, v tem letu pa se spominjamo tudi petstoletnice rojstva prvega in največjega slovenskega protestanta in reformatorja Primoža Trubarja. Protestirati namreč ni enako reformirati, čeprav veliko tistih, ki o teh dveh pojmih pišejo in govorijo, med njima ne vidi nobene razlike. Glagol protestirati, latinski protestari, ima dva pomena, in oba sta vsak po svoje zajeta v tem, kar je storil Martin Luther, ko je 31. oktobra 1517 poslal mainškemu nadškofu Albrechtu von Brandenburgu v latinščini sestavljeno besedilo 95 tez zoper zlorabo cerkvenih odpustkov. Da bi bile teze nabite na vrata wittenberške stolnice, je komaj verjetno, najbrž gre za legendo, kakršne so v tistem času rade nastajale ob pomembnejših dogodkih. Šele dve leti pozneje je Luther teze sestavil tudi v nemškem jeziku pod naslovom „Sermon von dem Ablass und Gnade” in jih tako naredil razumljive tudi ljudstvu. To je bil protest kot ugovor, kar je eden od pomenov te latinske besede. Kar pa je Luther odgovoril cesarju Karlu V. v Wormsu 17. aprila 1521, je bil protest v pomenu pričevanja za vero. Razumeti protestantizem samo kot ugovor, kar je pretežno današnje razumevanje, pomeni dejansko ne razumeti bistva Luthrovega hotenja in dejanja.

V resnici ne prvo ne drugo ni „izum” Luthra in njegovih privržencev, tako tudi našega Trubarja ne, ampak je evangeljska formula, ki velja za vsakega človeka, ki se spreobrne in sprejme Kristusa. Najprej se mora ločiti od kneza tega sveta, od Satana in njegovih malikov, religioznih in profanih, kar je protest kot ugovor – potem pa mora pred ljudmi priznati Kristusa, kar je protest kot pričevanje. V Angliji imenujejo človeka, ki ne pripada uradnemu anglikanizmu, torej Church of England, nonconformist. Tako označujejo pripadnike svobodnih krščanskih cerkva, kakor baptiste, metodiste ali pripadnike United Reformed Church. Oznaka je povsem pravilna: resničen kristjan ni konformist, torej prilagodljivec, ki bi se obračal po vetru sveta in časa, ampak njegov ozir velja edinole Kristusu in njegovi besedi v Bibliji. Tak pravi kristjan je nujno protestant, namreč protestant v polnosti obeh komplementarnih pomenov te besede, in to ne pomeni pripadnosti kaki konkretni cerkvi, ki se lahko imenuje protestantska. Bog nam naroča:

 

„Zato pojdite iz njihove srede in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikajte; in jaz vas bom sprejel” (2 Kor 6,17).

 

To mora storiti vsak človek, ki hoče dobiti mir z Bogom. Kdor se ozira nazaj od pluga, kakor slikovito pravi Jezus, je preklet, ta ne dobi odrešenja. A to je manjši del tega, kar je treba storiti. To je manjši pomen glagola protestirati. Večji del pa je sprejeti Kristusa in ga priznati pred ljudmi, pričevati o njem, protestirati v smislu pričevanja. To je večji del tega, kar je treba opraviti. A tega večjega dela ni mogoče opraviti brez prvega manjšega. Protestirati v smislu pričevanja za Kristusa ni mogoče, če nismo prej protestirali v smislu ugovora hudiču in ločitve od njega. Luther je torej ponovil to, kar je že vedno moral storiti vsakdo, ki je kdaj koli v resnici bil kristjan – in nam se danes ni treba sklicevati na Luthra, pa naj bodo njegove zasluge še tako velike, ampak se bomo sklicevali na isti vir, na katerega so se sklicevali vsi pravi kristjani pred Luthrom in Luther sam: na Jezusa Kristusa in njegov evangelij; na njegove apostole in njihova pisma.

Šele dobro stoletje pozneje (1690) je to, kar je Luther začel na Nemškem, Kalvin in Zwingli v Švici in Trubar v deželi Slovencev, dobilo ime reformacije. Tudi ta beseda ima dva pomena. Lahko pomeni povrnitev v staro obliko in lahko pomeni pridobitev nove oblike. In kakor pri protestiranju, velja tudi za reformo, da sta oba vidika in pomena nujno potrebna. Če naj preidemo v novo obliko, se moramo najprej vrniti v prvotno. To pomeni, da moramo najprej opustiti vse, kar je človek iz svojega primešal evangeliju in se oprijeti čistega evangelija. To je tako zahtevna stvar, da ji celo začetniki reformacije niso bili v celoti kos. In naš Trubar je bil temu za nekaj pomembnih korakov bolj kos kakor pa njegovi nemški in švicarski vzorniki, predvsem Luther in Calvin. Slovenci smo lahko nadvse srečni, da nimamo reformatorja, ki bi širil sovraštvo do Judov ali celo klical k njihovemu preganjanju in pobijanju, kakor to žal poznamo pri Luthru, ki je v tem nadaljeval izročilo vlačugarskega Rima. Pri Trubarju tudi nimamo ubijalskega ščuvanja zoper kmete, celo zoper uporne kmete ne. Trubar je upor obsojal, kakor vsako upornost proti oblastem obsoja Božja beseda, a nad uporne kmete ni klical pobojev, kakor je to delal Luther, pač pa je gosposko svaril, da bodo Bogu dajali odgovor za svoje ravnanje s podložnimi kmeti. In Trubar je dojel, kaj je Gospod svojim učencem in nam vsem, ki se tudi smemo imeti za njegove učence, četudi dve tisočletji pozneje, naročal, ko jim je rekel: „In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin!” (Lk 22,19). V svoji Pridigi o veri, s katero končuje Katekizem, prvo slovensko knjigo (1550), je jasno zapisal, da to pomeni izpolnjevati Očetovo voljo – „Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal” (Jn 6,29). Jesti Gospodovo telo in piti njegovo kri torej ne more pomeniti kanibalskega dejanja, ki v svoji perverzni zamisli ni moglo biti porojeno niti v najbolj grešni človeški glavi, ampak je bilo inspirirano od spodaj, kakor je Božja beseda inspirirana od zgoraj. Jemo torej kruh in pijemo vino, pa ne zaradi kruha in vina, ki mineta, kakor malo prej pove Jezus: „Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov” (Jn 6,27), ampak zaradi tega, kar kot ljubezniv in tako Božje nazoren simbol pomenita, ne da bi sama to mogla biti, namreč Gospodovo telo, ki ga sestavlja njegova Cerkev. To pa, kar s tem spominskim dejanjem ubogljivo simbolično nakazujemo, zares delamo šele s tem, ko verujemo v tistega, ki ga je Bog poslal, namreč Jezusa Kristusa. Prava jed in prava pijača, na katero je mislil Gospod, je tako za oči nevidna in ne potrebuje z rokami narejenih stvari, ker je namreč vera v Gospoda. In to, česar vsa nemška reformacija vse do danes ni dojela, je dojel naš Primož Trubar, za kar naj bo zahvaljen in oslavljen On, ki ga je poklical med Kristusove učence in služabnike, med brumne sejalce njegove Besede! Prav tako pa Trubar ni skušal ustvariti na Slovenskem kake „božje države”, kakor je Calvin to storil v Ženevi; tiranije, ki je sama pokopala vse bistvene točke reformacije in v rnitve k evangeliju. Svojih rok ni pomočil v kri tistih, ki so mislili in verovali drugače kakor on.

Oznake: