O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Kocbek – krščanski socializem

Napisal-a Janez Nadu dne . Objavljeno v Krščanstvo, Življenjska vprašanja

Beseda „socializem” ima za mojo generacijo pokvarjen okus, ker je bila tako hudo zlorabljena v času „realnega”, se pravi iznakaženega in lažnega socializma, ki je v resnici bil diktatura oligarhije jugoslovanske komunistične partije, ki so ji njen fanatičen in brezumen značaj dajali predvsem slovenski komunisti, šolani in v vsem slabem preizkušeni v Stalinovi Sovjetski zvezi. V resnici pa ta beseda prihaja iz latinske besede socius s pomenom tovariš. To besedo pa presenetljivo pogosto najdemo v Bibliji. Sintagma „krščanski socializem” je pleonazem, saj drugačnega ne more biti. Socializem je namreč oblika družbe, v kateri je prva težnja vsakega človeka altruizem, torej skrb za drugega, medtem ko je v vsej zgodovini po Adamovem grehu prva in trajna človekova težnja egoizem, torej skrb zase. Socializem je tako izvirno krščanska zamisel. Nemški pionir socializma Wilhelm Christian Weitling (1808-1878) ni bil kristjan le po svojem imenu, ampak tudi po svoji veri in prepričanju, kakor je bil po izobrazbi in poklicu preprost krojač. V Parizu je med nemškimi delavci, ki so tam delali, ustanovil „Zvezo pravičnih” in se tako ločil od Babeufove utopistične „Zveze zaničevanih”, svojo organizacijo pa postavil na krščanska izhodišča, kakor jih je pač mogel razumeti. V letu 1839 se je preselil s to organizacijo v London, kjer se ji je pridružil Karl Marx. Kmalu je po preizkušenem modelu komunistov vrgel Weitlinga iz organizacije in jo preimenoval v Zvezo komunistov, ki jo je postavil na podlago svoje materialistične filozofije. Weitling je seveda marsikaj v evangeliju razumel narobe, a prav je razumel to, da je samo z razodeto vero mogoče utemeljiti zahtevo po ne le pravični, ampak tudi solidarnostni ureditvi človeške družbe, kar je temeljna misel pristnega socializma. Materialistična filozofija, ki se še posebej opira na darvinistično dogmo o boju za preživetje kot bistvenem načelu razvoja živih bitij, preneseno na družbo (socialni darvinizem) pa tudi razvoja družbe, seveda ne more utemeljiti nobene moralne zahteve, še posebej pa ne zahteve po altruizmu, torej zaskrbljenosti za bližnjega pred zaskrbljenostjo nad samim seboj. Weitlingova huda zmota, ki jo je v svojem življenju moral tudi drago plačati, je bila v tem, da je menil, da je mogoče iz grešnih, torej v načelu nepravičnih ljudi sestaviti pravično in solidarnostno družbo. Če je ta zmota bistvena značilnost vseh socializmov brez Boga, je do neke mere razumljivo, težje pa je razumeti, če kdo v taki iluziji vztraja, čeprav Biblija dovolj jasno pove, da bo pravičnost in z njo solidarnost, torej nekakšen Božji socializem, zavladala šele v tisočletnem Kristusovem kraljestvu, ko bo Kristus kot kralj neposredno vladal iz Jeruzalema svojemu in vsem drugim narodom. Biti socialist ali celo komunist – tudi to besedo so ljudje brez Boga vzeli iz Biblije, iz Apostolskih del, ne da bi povedali, kje so jo vzeli – v razmerah, ko temu svetu vlada knez teme, imenovan Satan, je torej apriori zblodela stvar. Kakor zapit moški in zapita ženska, če se poročita, ne bosta sestavila treznega zakona, tako tudi grešni posamezniki, v katerih prevladuje egoizem, tudi če se ta velikokrat dobro skriva v zunanji dobrodelnosti in socialni angažiranosti, nikakor ne morejo sestaviti pravične in solidarnostne socialistične družbe, kakor koli je že ta misel in sanja lepa – lepa celo za ljudi, kakršni smo, ko naše srce tega v osnovi ne sprejema in tudi v „socializmu” išče le svoje prednosti, ne pa blagra bližnjih.

Kocbek je bil neke vrste slovenski Weitling. A kakor njegov nemški vzornik iz stoletja prej, tudi on ni dojel in ni sprejemal evangelija v celoti in kakor je napisan, ampak v značilni katoliški redukciji. Da tudi njegovo srce v resnici ni bilo tako hudo socialistično, je sam pošteno priznal v svojih povojnih dnevnikih, ko je brez prikrivanja pokazal, kakšne privilegije je dobil in tudi prav rad vzel kot visok državni funkcionar, preden je padel pri „tovariših” v nemilost. Še bolj pa je svoje bolj malo socialistično srce razodel s tem, kako jezen in razočaran je bil, ko so mu bili privilegiji, ki jih je prej užival, spet odvzeti. Resničen kristjan bi celo v razmerah sveta, kakršen še vedno je, torej pod vladavino demonskega regimenta, če bi ga že postavili na kako vodilno mesto v državi, privilegije odklonil – ko pa bi bil odstavljen in prisiljen živeti v revščini, kakor večina njegovih sodržavljanov, se nad tem ne bi pritoževal, ampak bi se Bogu zahvalil, da mu je bila vendarle odvzeta skušnjava, ki spremlja vsakršne privilegije.

Oznake: