O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

O krščanskem egoizmu

Napisal-a Janez Nadu dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Dragi bratje, drage sestre v Gospodu,

 

danes vas želim navdušiti za nekaj, kar med kristjani, še bolj pa med poimenskimi kristjani, pravzaprav velja za greh ali vsaj za nekaj, kar nekako ni čisto v skladu z naukom našega Gospoda, in je tako navsezadnje spet, kaj pa naj bo drugega, greh. Navdušil bi vas rad za nič manj kakor, da bi resnično postali egoisti. Vem, že v plenicah smo poslušali očitke in pridige naših staršev ali starejših bratov in sester, da smo vendar tako egoistični in da taki nikakor ne bi smeli biti, posebej še, če se družina ima za krščansko, ne glede na to, ali to tudi v resnici je. Očitki egoizma in opomini zoper egoizem nas potem spremljajo od otroškega vrtca do univerze in služenja vojaškega roka, pa do poklica in vse do okenca za oddajo vloge za upokojitev, in marsikoga še onkraj groba vse do praga večnosti.

Vprašanje pa je, kdo človeku kaj takega oponaša, v katerem duhu, s kakšnimi notranjimi razlogi in pobudami, komu v prid ali škodo – in nazadnje, ali očitovalec sploh ve, kaj očita, kaj beseda egoizem pomeni in ali se res prilega človeku, ki mu je naslovljen.

Predno skušam utemeljiti svojo namero, da vas podprem v vašem, a ne manj tudi svojem egoizmu, pa bi se rad ogradil od navidez zelo podobnih miselnih poskusov, ki predvsem prihajajo iz dežele velikih možnosti, iz Amerike, tiste bogate severne kajpada, izpod peresa dobro pišočih psihologov in življenjskih svetovalcev, ki nas skušajo prepričati, naj si ne delamo slabe vesti zaradi svojega egoizma, temveč naj ga raje kar okrepimo in se mu predamo, saj nam drugi naš egoizem očitajo iz razlogov, ki so še bolj egoistični, kakor pa je egoistično na nas to, kar očitovalce moti. V tem je gotovo nekaj resnice. Očitek „ti si tak egoist” navadno pomeni, če ga prevedemo v jezik realnosti: „ti skrbiš zase, namesto da bi skrbel zame”. Toliko se s temi avtorji lahko tudi strinjam. Ne morem pa se strinjati s tem, kar ti pisci pod besedama „ego” in „egoizem” razumejo in kar nam iz tega razumevanja, ki ga imam za napačno, polagajo na srce. Učijo nas nespametneg egoizma, tistega namreč, ki naš resnični ego razžira in na koncu uniči, da potem tudi za razumni, za tako rekoč krščanski egoizem, ki vam ga želim tu priporočiti, ni več možnosti in priložnosti. To je tako, kakor če bi želodčna slinavka skušala producirati take prebavne sokove, ki bi začeli razgrajevati želodčno steno samo in bi želodec nazadnje prebavil samega sebe in nato še vse druge organe. Prav tak učinek namreč ima na človeka egoizem, kakor ga učijo sodobni psihologi in življenjski svetovalci iz modrosti sveta. Prosim vas torej, da me ne zamenjate z njimi in z njihovimi nameni in recepti, navdušiti vas namreč hočem za tako hrano, ki bi bila sama lahko prebavljiva in za telo koristna, želodec pa ob tem ne bi utrpel škode in ne bi sam postal predmet prebavnega razkroja.

Beseda „egoizem” prihaja iz latinskega osebnega zaimka „ego”, ki čisto preprosto pomeni „jaz”. Po slovensko bi torej lahko egoizmu rekli tudi „jazovstvo”, a se je uveljavila izpeljanka iz povratnoosebnega zaimka „sebe” – torej sebičnost, za egoista pa sebičnež. Veliki slovar tujk Cankarjeve založbe iz leta 2002 dopolni definicijo egoista: „kdor postavlja osebne koristi nad splošne”. Naše vprašanje je, ali bi bilo bolj prav postaviti splošne koristi nad osebne! Odgovor pa bomo predvsem iskali v Božji besedi, čeprav bomo katero od teh besed komajda našli, še sploh pa ne neolatinske izvedenke egoist ali egoizem. A v Pavlovem pismu Rimljanom imamo nekaj takega. Apostol pravi v 6-8. vrstici 2. poglavja:

 

„On bo vsakemu povrnil po njegovih delih, in sicer z večnim življenjem tistim, ki z vztrajanjem v dobrih delih iščejo slavo, čast in nesmrtnost; z jezo in srdom pa tistim, ki so sebični in ne sledijo resnici, ampak se pokoravajo krivici.”

 

V grškem izvirniku imamo za sebičnost besedo erithéia s pomenom sebičnosti (v slovenskem slovarju novozavezne grščine: rivalstvo, prepirljivost, nevoščljivost), a je izpeljana iz glagola eritheuo, ki ima moralno nevtralen pomen: delam za plačilo. Stranski pomen eritheie pa je tudi podkupljivost, namreč ne neposredno, ampak kot nagnjenost k podkupljivosti. A kako to razumeti, ko pa prvi del stavka našteva prav to, kar drugi del, z obsodbo sebičnsti, navidez zanika? Samo navidez namreč. Logično gledano pač v obeh primerih gre za sebičnost, za neko držo in početje, ki je namenjeno lastni koristi. Razlika ni v tem, da bi prvi del stavka delo za lastno korist naročal, drugi pa bi ga obsojal, kakor bi se ob površnem branju utegnilo komu zazdeti. Razlika je v tem, da imamo v prvem delu Pavlove, v resnici Božje misli, opraviti s sebičnostjo, egoizmom, čeprav ta beseda ni neposredno uporabljena, kakršno Bog od človeka hoče – in v drugem delu s sebičnostjo, kakršne Bog od človeka noče. Rešitev te navidez nerazrešljive uganke je v resnici zelo preprosta. Bog hoče od človeka tak egoizem, pri katerem bo človekov ego dejansko pridobil, zavrača pa tistega, sicer danes in že vedno najbolj razširjenega, kjer prav človekov ego najprej izgubi vse zunaj sebe, na koncu pa še samega sebe. Problem tako nista človekov ego – povejmo po slovensko: človekov jaz, še bolj po slovensko, človekova oseba, še bolj po slovensko, človekova duša, in stremljenje, da bi tej duši zadostili; problem je, da obstaja samo en način, kako to res učinkovito opraviti, a žal tisoč in en način, kako to delati narobe, zoper lastni ego, lastni jaz, lastno osebo, lastno dušo, na katerega, na katero se sicer vsak egoizem, ta, napačni, še posebej, sklicuje.

Oznake: