O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Med vero in religijo

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Vera tu pomeni vero kristjana, da je Jezus Kristus njegov Gospod, njegov edini odrešenik in posrednik med Bogom in človekom, da mu je Njegova milost dovolj in da razen Jezusa Kristusa ne potrebuje nič in nikogar, da bi dosegel smisel svojega življenja in svoj cilj: vstop v Božje kraljestvo in poveličanost v izenačenosti s poveličanim Kristusom in v večni sreči bivanja v občestvu z njim in vsemi svetimi. Religija pa tu pomeni prav to, kar pomenita latinski predlog „re” – zopet, znova in latinska beseda „ligare” – vezati, povezati – kakor je razlagal ta pojem krščanski apologet Lactantius (Divinae Institutiones 4, 28), medtem ko je Cicero 350 let prej (De Natura Deorum 2, 72) izpeljeval to besedo iz „relegere”, kar bi pomenilo: znova pobrati, znova naviti, v prenesenem pomenu pa znova premisliti. Ideja „religije” je torej ideja neke vezanosti, znova vzpostavljene vezanosti na nekaj, kar nam je bilo v davni preteklosti izročeno, a smo to izgubili. Iz vsega tega se hranijo kult in okultizem, mistika in ezoterika, značilni vidiki vsake religije. Religija je tako ne samo etimološko, kot beseda, temveč tudi duhovno, kot napačen nauk, poganskega izvora. Temeljna razlika med evangelijem kot vero v učlovečenega Boga Jezusa Kristusa in religijo kot iz (poganskih) tradicij zraslim sistemom verovanj, kultnih oblik, obredov in struktur, je v tem, da se v prvem primeru Bog približa človeku, ga poišče in se mu razodene, mu nazadnje po učlovečenju druge Božje osebe v vsem postane enak razen po grehu (Heb 4, 15) – v drugem primeru, ko pa gre za religijo, se človek z raznimi in vedno močnejšimi in vse bolj zapletenimi vezmi skuša povzpeti do božanske ravni, a mu to nikoli ne uspe in zapada v lastna praznoverja in demonske nauke. Tako so Babilonci gradili svoj stolp iz čiste religiozne pobude, ne pa iz resničnega Božjega razodetja; skušali so iz lastnih, človeških moči in spoznanj seči do neba in si ustvariti večno slavno ime. Ideja religije namreč izhaja iz podmene, da je človek nekoč že bil v posesti prave verske resnice, a jo je potem izgubil in si mora zdaj s svojim razumskim ali pa mističnim prizadevanjem znova najti pot do nje. Ta ideja je močno sorodna Platonovi ideji „pozabe” (amnesis) in učenja kot zgolj vnovičnega spominjanja že nekoč znanega. Ena najbolj spornih in zavračanih trditev kakega brezbožnega misleca je gotovo Marxov stavek: „Religija je opij ljudstva.” Proti temu stavku so se postavile, jasno, vse religije sveta. Toda, ali je ta stavek napačen tudi z vidika evangelija, se pravi razodete vere? Nikakor ne! Stavek je povsem pravilen in v popolnem skladu z duhom Božje besede. Religija je dejansko opij ljudstva, vsaka religija. Marx seveda ni naredil še enega koraka, ki bi ga uvrstil med največje mislece sveta, da bi namreč enako ostri in pravilni kritiki podvrgel tudi idejo komunizma, ki jo prav tako lahko uvrstimo med religije sveta. Ne da bi se morali poglabljati v teorijo, že praksa sama, praksa naših očetov in deloma še nas, kolikor smo ta čas doživljali, je jasno pokazala, da je bil tudi komunizem tak opij, kakor ga je Karl Marx povsem upravičeno ugotavljal pri religijah, tudi sam ena izmed teh religij. Vprašanje pa je, kako ločiti religijo od vere, kako vedeti, kdaj smo samo „religiozni” in kdaj resnično v veri, kakor jo je oznanjal Božji Sin Jezus Kristus in njegovi apostoli? Wilfried Plock je v svojem traktatu „Religion oder Evangelium?” (Religija ali evangelij?) naštel šest točk, v katerih je religija na videz tako podobna veri, čeprav se od nje povsem razlikuje: 1. Tudi religija pozna molitev – a, če vzamemo v obzir zgodbo o farizeju in cestninarju, ki sta oba šla molit v tempelj (Lk 18, 9-14) religija moli na način farizeja, medtem ko resnična vera moli, kakor je molil cestninar in je šel opravičen domov. 2. Religija Biblijo sicer pogosto omenja ali jo formalno celo postavlja na visoko – čeprav ne tudi na najvišje mesto kot vir in pričo Božje razodete resnice – ne priznava pa ji absolutne resničnosti, veljave in avtoritete. Pri nekaterih religijah se to kaže tako, da njihovi voditelji „izražajo enako spoštovanje vsem svetim knjigam raznih verstev (beri: religijam) sveta…”, kakor lahko beremo predvsem v zadnjem času. Biblija je za te religiozne voditelje pač ena izmed številnih „svetih knjig” in nič več. Za človeka vere obstaja ena sama knjiga, v kateri je izražena absolutna resnica Božjega razodetja: Biblija ali Sveto pismo, sestavljena iz 66 knjig Stare in Nove zaveze. 3. Religija živi vedno od akcije. Prav kakor se je farizej hvalil pred Bogom s svojo „molitvijo”, kako vendar moli, se posti, daruje itd. Religija je po tej značilnosti povsem usklajena s svetom: akcija mora biti… Duhovniki in učitelji raznih religij sveta kar naprej kričijo kakor filmski režiserji, zapirajoč svojo klapo: „Action!“ (izg.: ekšn). Evangelij pa človeka osvobaja vsakega akcionizma, saj jasno uči dvoje: najprej, da je Jezus Kristus delo odrešenja opravil in enkrat za vselej dopolnil na križu (Jn 19, 30) – in potem, da si nebes nihče ne more prislužiti in zaslužiti s svojimi dejanji, ker so zastonjski dar Boga:
„Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si Božji dar lahko kupiš z denarjem!” (Apd 8, 20)
in nato:
„Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu” (Rim 6, 23)
ali:
„Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar” (Ef 2, 8).

Oznake: ,