O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Med vstajo in vstajenjem

Napisal-a Janez Nadu dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Bratje in sestre, dragi prijatelji,

 

veliko govornikov in piscev je že razdelilo človeštvo na dva dela; na tiste, ki so takšni in one, ki so drugačni, pa naj to pomeni kar koli že od vseh številnih možnosti. Tako je pokojni avstrijski psiholog in psihiater dr. Viktor Frankl, ki je sicer znan kot začetnik logoterapije, zdravljenja psihičnih in psihosomatskih bolezni z iskanjem življenjskega smisla, ob neki priložnosti, ko je hotel zavrniti še vedno žive oblike rasističnega razločevanja, izrekel famozni stavek: „Es gibt nur zwei menschliche Rassen, die der Anständigen und die der Unanständigen...” (obstajata samo dve človeški rasi, rasa dostojnih in rasa nedostojnih). Kolikor dostojnosti ne enačimo z dobroto in pravičnostjo, lahko Franklu celo pritrdimo, a vtis imam, da je psihiater Frankl sam to razumel tako, da temu kristjan ne more pritrditi, namreč kot sinonim dobrega in pravičnega. Tu pa kristjan bolj verjame Bibliji kakor človeškim vedam, in Biblija je glede dobrega in pravičnega v človeku in človeštvu povsem jasna: „Ni pravičnega niti enega...” (Rim 3, 10). O „dobrem” pa je Sin človekov sam izrekel besedo moralnega realizma in streznitve: „Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga!” (Mr 10, 18). Frankl, ki ni bil kristjan, je dostojnost, se pravi moralnost po človeški meri, enačil z dobrim in pravičnim, kar je usodna zmota tega sicer občudovanja vrednega človeka in znanstvenika, in tudi vsega neodrešenega človeštva. Nam pa ne gre za dostojnost, čeprav tudi mi raje prebijamo čase med dostojnimi kakor nedostojnimi, večnost bomo namreč prebijali z odrešenimi dostojnimi in nedostojnimi, morda še z večjim številom nekdanjih, zemeljskih nedostojnih, a po Jezusu Kristusu odrešenih, ker niso stavili na svojo dostojnost pred ljudmi, ampak so zaupali v Gospoda in so po njem prejeli delež pravičnosti, ker so vanj verovali in mu zaupali svoje bolj ali manj nedostojno življenje.

Seveda poznamo še vrsto drugih razdelitev človeštva na dve skupini: na razumne in nerazumne, na bogate in revne, na izobražene in neizobražene, na Grke in barbare, na izvoljeno ljudstvo in pogane, na svobodne in sužnje, vladajoče in vladane, izkoriščevalce in izkoriščane, kajpada tudi moške in ženske, odrasle in otroke. Angleži menda delijo človeštvo na tiste, ki so brali Tolkienovega Gospodarja prstanov in siromake, ki te knjige niso brali.

Temu tako priljubljenemu konjičku, deliti človeški rod na dva dela, bi se rad pridružil tudi sam. Sam delim ljudi, in menim, da jih tako deli tudi Božja beseda, na tiste mnoge, ki sodelujejo pri raznih vstajah in uporih, in one redke, ki sodelujejo pri vstajenju. Za to rabo si bom izposodil izrazitejšo hrvaško besedo, ne da bi s tem hotel posebej obtožiti Hrvate, saj velja beseda za vse narode, tudi za mojega slovenskega. Človeštvo se deli na ustaše in vstajenjske kristjane, ki bodo s Kristusom in v Kristusa vstali, kakor so, ko so živeli na zemlji, z njim in vanj umrli svetu, najprej v odrekanju in potem tudi v telesni smrti, ki jo tudi poganski svet zazna kot smrt.

Hrvaško besedo, ki nam zaradi posebne zgodovinske oblike tega pojava med Hrvati, zveni še posebej močno in strašno, sem izbral, da bi pokazal, kako tudi vse druge oblike vstajništva in uporništva, niso v osnovi prav nič drugega, in je vsakdo, ki meni, da sme uveljavljati svoje pojmovanje dobrega in pravičnega tako, da se oborožen dvigne v upor, tudi če ima v svojem pojmovanju marsikaj prav, v resnici „ustaš”, tudi če se v njegovem jeziku temu pravi drugače: upornik, vstajnik, hajduk, partizan, Aufständischer, ribello, insurgent, ribelulo, kakor koli že. Ustaštvo ni določeno po kokardi na vojaški čepici, še toliko manj po nacionalnosti – hrvaški izraz uporabljam tu izključno zaradi njegove čustvene moči, ki jo še vedno ima zaradi zločinov ustaškega gibanja in režima na Hrvaškem v času druge svetovne vojne, mislim pa na vsako obliko in organizacijo človekove upornosti proti Bogu, saj bi moral tudi upornik, ki mu tu zaradi močnejše barve pravimo ustaš, priznati, kakor je v Gospodovi priliki o izgubljenem sinu ta priznal, da je grešil proti Bogu, ko je rekel: „Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj” (Lk 15, 18) – Oče, upiral sem se zoper nebo! Upor proti državni oblasti, proti predstojnikom, proti gospodarju, če ga imaš, proti učiteljem, če si v šoli, proti staršem, če so še živi, je vedno le drugoten upor. Najprej pa je vsak upor upor proti nebu, ki je tu sinonim za Boga. Prvi „ustaš”, ustaš kozmosa, je bil najvišji ustvarjeni angel, „nosilec luči” – Lucifer. In prve ustaške legije so sestavljali uporni angeli, ki so se prvaku med njimi pridružili, tretjina vseh angelov. In prvi ustaški par na zemlji je bil par prvega moža in prve žene, Adama in Eve, ki sta se tako nesrečno pridružila ustaškemu gibanju na nebu, da je prišlo tudi na zemljo, ko sta bolj verjela kači kakor pa svojemu Bogu.

Uporništvo, torej ustaštvo, pa ni samo pojav današnjega in vseh prejšnjih časov, to je vsaj od francoske revolucije dalje tudi bistvena sestavina naše vzgoje. Vsi, ki smo rojeni po koncu 18. soletja, torej od Napoleona dalje, smo bili v taki ali drugačni obliki deležni vzgojnega spodbujanja k uporništvu, k čaščenju velikih upornikov – šola in kultura javnega življenja sta iz nas skušala narediti ustaše, tudi če so se ti zgledovali po voditelju upora sužnjev v Rimu Spartaku ali si po njem celo prevzeli ime! Če hoče tisk o kom povedati, da je bil plemenitega duha, bo navadno rekel, da je bil to uporen značaj. Naše države so nasledek nekega prejšnjega upora. Naše pravo je izraz uspešno opravljenih vstaj zoper stari pravni red. Naša kultura je odraz upora proti vsem normam lepega in žlahtnega iz prejšnjih časov. Sintagma „upreti se” je postala nekaj, česar moralno niti ne preverjamo, saj velja za apriorno vrlino pristnega človeka. Ko se jezimo na svoje oblastnike in se pritožujemo nad državo, pozabljamo, da so vse naše moderne države nasledek nekega zgodovinskega upora, kako naj potem tisti upor ne bi deloval razdiralno naprej? Naši državni in drugi prazniki so zvečine prazniki upora. Na človeka, ki bi krivico vdano sprejel in se ji ne bi vsaj poskušal upreti, gleda svet z zaničevanjem. A z nič manjšim zaničevanjem ne gleda svet na človeka, ki se ne bi uprl tudi le navidezni krivici. Upreti se je treba v vsakem primeru, raje kdaj več, čeprav brez potrebe, kakor kdaj premalo. Pri tem naj nas ne zavede vzporedno dejstvo, da so uporniki, dokler ne zmagajo, če zmagajo, od tistih, zoper katere je upor naslovno namenjen, preganjani in kaznovani. Upor pa brž neha biti preganjan in moralno in prvno obsojan, ko postane uspešen, ko zmaga, a to velja le za zadnji uspešni upor – gorje onemu, ki bi se tudi tem upornikom skušal upreti! Preganjan je samo upor, ki nasploh ni uspešen ali ki svoje uspešnosti še ni dosegel in pokazal.