O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Odgovor na pozdrav je lahko dovolj

Napisal-a Janez Nadu dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Bratje in sestre, dragi prijatelji,

 

da si človek pridobi pravico Božjega otroštva in tako tudi do odrešenja, da si torej zagotovi potni list nebeškega kraljestva, je včasih dovolj, če primerno odgovori na določen pozdrav na cesti.

Pred dnevi so me povabili, naj bi povedal nekaj osebnih spominov na pred 28 leti umrlega Leopolda Suhodolčana, pisatelja in sopobudnika ter sooskrbnika „Bralne značke Slovenije”, ki gotovo šteje med najpomembnejša kulturna dejanja povojnega časa. Leopold Suhodolčan je bil tudi moj sosed, pa tudi prijateljski sogovornik, spodbujevalec in spremljevalec v mojih literarnih začetkih. Premišljal sem, kaj naj povem o človeku, s katerim me je sicer povezovalo fizično sosedstvo in nekakšna zavezanost pisani besedi, pa sicer bolj malo drugih stvari. Pripadala sva povsem nasprotnima političnima usmeritvama, pri čemer je bila njegova v tistem času edina dovoljena in tako krivično privilegirana, moja pa je bila ne le nezaželena, temveč naravnost opresivno preganjana. Tudi najina literatska usmeritev bi ne mogla biti bolj različna. Najbrž je tako tudi dobro, saj nikoli ni zdravo, če se preveč podobno pišočih gnete na kupu. Tudi najina človeška temperamenta si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Moj starejši, čeprav vse do svoje zgodnje smrti izrazito mladosten sosed in sotrudnik v isti zadevi je z obema nogama trdno in veselo stal sredi tega sveta in z njim ni imel kakega globljega nesporazuma. Rad, zelo rad je imel življenje, v njem je videl predvsem lepe in pretežno lepe stvari, ta življenjski optimizem pa je znal izvrstno prenesti tudi v svoje knjige za mlade bralce, ki so ga tako kmalu naredile za najbolj priljubljenega slovenskega mladinskega pisatelja po Bevku. Zanimivo je, da tega sproščenega optimizma ne najdemo v njegovih delih „za odrasle”, kjer pride močno do izraza prav človek, o kakršnem beremo v Bibliji; ne več kot v osnovi dober, ampak kot v osnovi slab, čeprav tega ne pove deklarativno, ampak v literarnih prispodobah in opisanih situacijah in dogodkih. Kakor za vsakega pravega mojstra, tudi zanj velja znameniti Goethejev vzklik: „Zwei Seelen wohnen, ach! in meiner Brust...” (Favst I, verz 1112) – Duši dve, ojoj, prebivata v mojih prsih!

Bil sem v zadregi, kaj naj povem številnim, predvsem mladim ljudem, njegovim najzvestejšim bralcem, o tem zanimivem in dobrohotnem človeku, da to ne bi bilo zgolj spominjanje, kako sva bila kdaj skupaj, se o čem pogovarjala ali kaj skupaj počela, kakor se ob takih priložnostih rado dogaja. Iz zagate me je rešila anekdota o njem, ki mi jo je nekaj let starejši prijatelj pripovedoval pred kakšnim mesecem ali nekaj več. V tej anekdoti ja zajet ves srečni značaj človeka, v čigar spomin in spoštovanje in hvaležnost smo se zbrali v prenovljeni dvorani prevaljske občinske hiše, ki jo še vedno v socialističnem zavajajočem žargonu imenujejo „družbeni dom”, ne vedoč, kaj je „družba” in še manj, kaj je v resnici „dom”. Pred mikrofon nisem stopil v kakem visokem razpoloženju, saj me je kuhala jeza na nesrečnika, ki je s svojim podpisom dovolil, da so dan prej tudi kraj, zelo majhno površino, rezervirano za spomin na pomembne krajane, prevaljski park spomina in spoštovanja do osebnosti, ki so mislile na več kakor le nase, tudi to površino, ki bi morala biti izvzeta iz hrupa in kramarstva, izročili še posebej hrupnim kramarjem in zabaviščnikom, med katerimi so se kopičile odvržene konzerve piva. Scena, ki bi zaslužila vihtenje Gospodovega biča, čeprav tu ni šlo za tempelj, vsekakor pa za istega duha, kakršnega so imeli v tistem času tempeljski oskrbniki v Jeruzalemu. Denar ima svoje pravice na tem svetu, nima pa vseh pravic! A ljudje, ki vladajo občinam in državi, so bili šolani in vzgajani v duhu brez duha, v tistem „duhu” namreč, ki ga sklanjamo v pomenu smradu, ne pa v pomenu transcendence, kakor je mogoče brati celo v kakšnem naslovu slovenskega cerkvenega tiska. V njih večinoma ni niti sledu spoštovanja in dostojnosti, občutka za pieteto in nujno izvzetost vsaj nekaterih površin našega bivanja iz hrupnega trgovanja in veseljačenja. S takim nerazpoloženjem sem torej moral stopiti pred mikrofon in povedati prisotnim dogodbo izpred več ko 40 let, ki nas je vse kmalu spravila v drugačno razpoloženje.

Od osnovne šole, katere ravnatelj je Leopold Suhodolčan bil, pa do farne cerkve, od katere je potem le še za lučaj kamna bila domačija njegove soproge in kjer sta si začela postavljati lasten dom, je vodil pločnik, po katerem se je rad sprehajal pokojni dekan Matej Močilnik in v talarju, kakor je tedaj še bil red, prebiral svoj brevir, kakor je naloženo katoliškemu duhovniku. Duhovnike pa smo v tistem času pozdravljali še z lepim pozdravom „Hvaljen Jezus” ali, če je šlo za ministrante, kakor je bil to tudi prijatelj, ki mi je to pripovedoval, in kakor sem bil tedaj tudi sam, tudi z daljšo formulo: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!”. Duhovnik pa je odgovoril: „Na vekomaj amen!” Tako je pripovedovalec nekega dne šel po tistem pločniku, nekoliko zamišljen, ko ga sreča človeška postava, za katero je menil, da pripada brevir beročemu dekanu Močilniku. Pozdravil je, kakor se je spodobilo: Hvaljen bodi Jezus Kristus! In dobil je v odgovor: „Na vekomaj amen!” Že, a glas odgovora ni bil dekanov glas, ki smo ga ministranti seveda prav dobro poznali. Ko je moj prijatelj dvignil glavo, je z grozo videl, da mu je tako odgovoril ne katoliški duhovnik, ampak prepričan komunist in ravnatelj osnovne šole Leopold Suhodolčan. In pri tem se je še prijazno smehljal. Prijatelj se je začel, pod vtisom veri sovražnega režima, v katerem smo tedaj živeli, opravičevati, da ni videl, kdo mu prihaja nasproti in da ni hotel s tem nič slabega. Suhodolčan pa ga je začel pomirjati, da ni nobenega razloga za vznemirjanje in zadrego, da je že vse v najlepšem redu.

Oznake: , , ,