O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Po čem res hrepenimo?

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Misli/Prispevki

„Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali” (Mt 5,8).

Dragi bratje in sestre, skoraj ni mogoče najti bolj nedomiselnih, predvsem pa bolj duha izpraznjenih želja, kakor so izpisana na veliki večini velikonočnih voščil ali izrečena ob osebnih srečanjih. Ko bi se pri blagajni kake trgovine tako ne mudilo, da starejši človek komaj še utegne zmetati kupljeno v vrečko in zapreti denarnico, bi trgovko ali trgovca, ki ti izrečeta „Vesele velikonočne praznike!” zelo rad vprašal, kako je vendar to mišljeno. Kateri prazniki pa niso veseli? In kaj je veselje velike noči, da vsi o tem veselju govorijo, mnogi duhovniki na prižnicah pa ne znajo več povedati, česa se naj v teh dneh res veselimo. Voščilo je bilo zaukazano, ni pa bilo razloženo, za kaj v osnovi gre. In današnji svet piktografske, se pravi, če povemo naravnost, analfabetske podkulture, ki se tako postavlja z močjo svoje grafične opreme, ob največjem prazniku kristjanov ne zmore več kakor sliko pobarvanega jajca, zajca in jedi, ki sestavljajo jedilnik velikonočnega časa.

Ob tem mi pride na misel pripovedovanje že lep čas pokojnega prepričanega marksista v Mariboru, a tankočutnega esteta in pesnika profesorja Branka Rudolfa, v čigar zanimivi in poučni družbi sem smel prebiti kar nekaj našega literatskega časa. Po vojni je bil nekakšen okrajni minister za kulturo, kjer je, seveda hudo naivno, skušal uresničiti Leninovo naročilo komsomolcem malo pred njegovo smrtjo, naj si naberejo vseh zakladov znanja in umetnosti, ki naj postane tako last proletariata v smislu Marxovega gesla, da bo filozofija postala duhovno orožje proletariata za uresničenje brezrazredne družbe, in je delavcem in majhnim kmetom razlagal japonsko grafiko ali jim recitiral in razlagal odlomke iz Goethejevega Favsta. Ker pa so kmetje ob velikonočnem času obložili stojnice mariborske tržnice s pisankami, šarklji in poticami, hrenom in šunkami, se je Partija čutila izzvano, da nastopi proti temu neznanstvenemu naziranju sveta. Dobrega profesorja Rudolfa so hoteli zadolžiti, naj pripravi predavanja na podeželju, kjer bi ljudem razložil neprimernost in znanstveno protislovnost barvanja jajc v novem socialističnem času. Profesor Rudolf pa, ki ni bil le odličen poznavalec vsakovrstnih filozofij, predvsem še Marxove, ampak je ohranil tudi veliko zdrave kmečke pameti, je tovarišem na okrajnem komitetu odgovoril z razredno strumnostjo, a obenem skladno z razumom: „Kot komunist se ne bom boril proti pobarvanim jajcem!”

Pobarvana jajca pa niso zmagala le nad dialektičnim in historičnim/histeričnim materializmom slovenskih znanstveno nazirajočih partijcev, ampak, kar je bolj usodno, tudi nad še zadnjimi ostanki resničnega Kristusovega nauka. Tako smo se tisti, ki so Kristusa vsaj naravnost in odkrito zavračali, in mi, ki ga prav tako naravnost in odkrito sprejemamo in hodimo za njim, znašli, kar zadeva pobarvane jajčne lupine, na isti poraženi strani. Velika noč je, kakor je to čudovito izrazil Cankar, praznik izpolnjenega hrepenenja. Do tod bi soglašali najbrž vsi, ki se vsaj po imenu imajo za Kristusove. Duhovi pa se razdelijo, ko gre za odgovor na vprašanje, kaj je pravzaprav vsebina, kaj je predmet našega hrepenenja, ki naj bi bilo z bistvenim dogajanjem in pomenom velike noči izpolnjeno.

Hrepenenje je nekaj, kar je v slovenskem jeziku še posebej poudarjeno in označeno. V drugih jezikih pravzaprav ne najdemo popolnega ekvivalenta za to slovensko besedo. Drugi jeziki bolj težijo za čim, si česa močneje želijo ali gojijo do česa celo strastno razmerje. Slovenci pa hrepenimo – in tega ne znamo brez ostanka prevesti sosednjim narodom, da nas bi mogli razumeti. A besedo najdemo tudi v Bibliji, kakor:

„Bratje, hrepenenje mojega srca in moja prošnja k Bogu veljata njim, da bi se rešili” (Rim 10,1).

Prvo hrepenenje, ki zadeva že življenje na tem svetu, velja odrešitvi. Svetni človek hrepeni po tem, da bi se mu izpolnile njegove srčne želje, velikokrat tudi le želje njegovega mesa, česar pa ne bi smeli izražati z besedo hrepenenje, ampak preprosto in resnično, s poštenim izrazom: poželenje. In prav to, namreč meseno poželenje, najdemo velikokrat tako zvito zavito v božični ali velikonočni darilni papir. Velika noč je odgovor na hrepenenje po odrešitvi, sam praznik pa še ni tudi pojasnilo tega odgovora: kaj odrešenje konkretno pomeni. Bog nas je odrešil konkretno, ne abstraktno, tudi ne poetično, tudi ne folklorno, kar je najpogostejše dojemanje med rojaki.

Ker je Božje odrešenje konkretno, kar pomeni tudi telesno in duhovno – pri čemer gre za poveličano in ne za naravno poželjivo in pokvarjeno telesnost – torej daleč od vsake azijsko navdahnjene, a kakor nas je opozoril Jung, tudi zelo slabo razumljene spiritualizacije, ima tudi vrsto vidikov, oblik in vsebin. Božja beseda nam vsega tega ni zamolčala, ampak nam je v 5. poglavju evangelija po Mateju, kakor tudi v 6. poglavju evangelija po Luku, Gospod sam skoraj kataloško naštel, čeprav ne v arhivarski birokratščini, ampak v poetični, čeprav hkrati realistični psalmščini, kakšen blagor, torej blagoslov in sreča hkrati, čaka tiste, ki bodo delali to, kar je v tem psaltersko upesnjenem katalogu imenovano:

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Oznake: