O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Po čem res hrepenimo?

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Misli/Prispevki

Svet, ki ne pozna, a če že pozna, ne priznava evangelija, se iz pristne Kristusove krotkosti norčuje še huje kakor iz igrane krotkosti. A krotkost, ali je Kristusova ali parodirana, torej Satanova, se razodene tudi v tem, kako prestreza in prenaša norčevanje in spodbijanje. Bistvena karakteristika Kristusove krotkosti pa je tudi v tem, da ve, da ni iz svojega, da vse prejema in vse prenaša ne z lastno, ampak z Gospodovo močjo in pomočjo. Kdor je krotak v Kristusovem posnemanju, ve in reče, da ni krotak on sam, ampak je Gospod krotak v njem, ki ga je sprejel v svoje srce.

Zanimivo biblično vprašanje: Je bil Jezus, ko je v preddverju templja prevrnil mize menjalcem in z bičem pognal trgovce iz Očetove hiše, v tistem trenutku manj krotak ali celo sploh nič? Prav ta primer nam osvetli bistvo Kristusove krotkosti. Božja krotkost, kakor že prej Božja ljubezen, ni v nasprotju z njegovo pravičnostjo in tako tudi z njegovo strogo in brezkompromisno sodbo. Krotkost, kakor jo uteleša Kristus, namreč ni popučanje pred nepostavnostjo, kakor ljudje razumejo „krotkega” policista na cesti, da jim spregleda njihove kršitve, ampak je to aspekt njegove ljubezni, da je plačal dolg človeškega greha z darovanjem samega sebe. Tako tudi krotkost človeka, ki hodi za Kristusom, ni popuščanje in molčanje ob krivicah, kakor bi krivičniki radi, sploh še, če so hkrati trenutno na oblasti, ampak v tem, da so pripravljeni brez godrnjanja in pritoževanja trpeti, kar jim je v preizkušnjo in sodbo naloženo po Bogu – in po Bogu je človeku naloženo vse, saj Bog tudi nasilnost krivičnih uporablja za izvrševanje svoje sodbe in svoje preizkušnje, kar pa krivičnemu in nasilnemu ni v opravičilo in ne odvzema od sodbe in kazni, ki bo doletela njega.

Posamezniki in narodi se radi imajo za krotke, ker niso začeli še nobene vojne ali pretepa, ker so introvertirani in ne ekstravertirani, kakor denimo prav Slovenci. A le nekaj desetletij zgodovine nazaj pokaže resničen obraz tako „krotkega” naroda. Res je, da Slovenci niso okupirali nobene druge države. Zato pa je neka na tujem inštruirana ideološka manjšina ob največji narodovi stiski, ko se je znašel pod tujo okupacijo, uporabila priložnost in ves narod okupirala odznotraj in ga držala v nesvobodi skoraj pol stoletja. Pri tem je pobila več rojakov kakor vsi okupatorji skupaj. A kar je še huje, pri večini naroda je utišala glas vesti, ki bi znal razlikovati med tem, kar se sme in tem, kar se ne sme, med resnico in lažjo, med dobrim in zlim. Ta, duhovna okupacija, bo trajala še veliko dlje kakor je trajala neposredna oblastna in policijska. Tako osrednji problem Slovencev ni ekonomija, kakor večina misli, ampak utišanost vesti in razkroj uma, ki je posledica dolgotrajnega sprenevedanja in laganja samemu sebi kot načina preživetja pod knuto brezbožne ideologije.

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.

Ta verz je nasplošno napak razumljen. Mnogi namreč mislijo le na tistega, ki mu drugi delajo krivico in mu pridržujejo in krnijo pravičnost. Svet ni razdeljen na prve, ki krivico delajo, in druge, ki zaradi krivic trpijo. Ko sodnik v Cankarjevi črtici pritakne nepomembno dejanje, ki pa ga obtoženi razbojnik ni zagrešil, ta ponori in vzklikne: „Krivico sem delal, krivice delati si ne dam!” To je stališče naravnega, neodrešenega človeka. Zelo je občutljiv za krivico, ki bi prizadela njega, ravnodušen pa je do velike krivice, ki jo sam dela drugim. To je genialni Cankarjev portret nepostavnega človeka, narisan z eno potezo enega samega kratkega stavka. Ta stavek je močno evangeljski. Resničen je v tem, da nam pokaže protislovnost nepostavneža – resničen pa je tudi v evangeljskem naročilu, da tudi s tistim, ki je sam krivičen, ne smemo ravnati krivično. To je tudi temelj pravnega reda, s katerim ima naše ljudstvo sicer še posebej hude težave.

Gotovo bo Bog potešil trpljenje tistih, ki so trpeli zaradi krivic drugih, a to bo mogel storiti le, če se bodo po smrti znašli v Abrahamovem naročju, kakor pravi evangelij, torej v bližini Boga, za kar pa zgolj trpljenje ob krivicah drugih ni dovolj. Tudi največji in najbolj zakrknjeni zločinci so hkrati trpeli zaradi krivic, ki so jim jih prizadajali drugi, a zgolj zaradi tega niso odrešeni in tako tudi ne more priti do uresničitve te Gospodove obljube. Tu je namreč mišljena predvsem neka druga nepotešenost, žeja in lakota po pravičnosti. Tista namreč, kako so sami bili pravični do drugih – in potešeni bodo tisti, ki bodo v veri spoznali, kakor smo o tem govorili že glede ubogosti v duhu, da sami iz sebe pravičnosti ne zmorejo. Biti v evangeljskem smislu lačen in žejen pravičnosti tako ni predvsem oziranje na druge, ampak ozir nase in spoznanje in priznanje, da v sebi ne najdem pravičnosti, saj je vsa pravičnost le pri Bogu. Kdor to spozna in prizna, kdor v tem smislu zahrepeni po pravičnosti, namreč Božji, ker lastne ne najde, kdor tako postane lačen in žejen pravičnosti, ta bo nasičen in bo to njegov blagor.

Strogo vzeto lahko človek krivico dela, ne more pa krivice trpeti. Trpi že, a to, kar trpi, je preizkušnja in sodba Boga v njegovem življenju, v vzgojo in poboljšanje, prav kakor beseda iz Pisma, ki je vse navdihnjeno. Kdor hodi za Kristusom, je pozoren na to, kar dela – kar drugi delajo z njim, pa vdano prenaša, saj v resnici ni od drugih, ki so vendar podvrženi istemu redu, ampak je od Boga, in mu vse to pripomore k dobremu, če Boga ljubi (Rim 8,28). Slovenski narod je že dolgo časa sistematično indoktriniran, že davno pred prihodom komunizma in drugih veri sovražnih ideologij in režimov, v prepričanju, kako zgolj trpi krivice, zadane od vseh mogočih zgodovinskih sovražnikov, zunanjih in notranjih – del te iste ogubne indoktrinacije pa je zmotno prepričanje o lastni pravičnosti in o lastnem statusu naroda-žrtve. Žal ta indoktrinacija ni predvsem tuje delo, kakor so to razne pogubne ideologije, ampak je to lasten narodni pridelek, pri katerem največjo odgovornost nosijo duhovni, verski, kulturni in vzgojni voditelji naroda, med njimi pa še prav posebej besedni umetniki in napačni pridigarji, ki so posejali med ljudstvo to strupeno seme in ga obilno zalivali in negovali vse do danes. Posamezniki in skupine tega tako žrtveniško objokanega naroda so še kako hitro zmožni spraviti v jok lastnega rojaka ali določene skupine rojakov, pa tudi tiste, ki niso istega rodu, kakor je pokazala in še vedno kažeta zgodovina in aktualnost.

Oznake: