O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Po čem res hrepenimo?

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Misli/Prispevki

Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.

Je človek, naravni ali spreobrnjeni, usmiljenja dejansko zmožen? Večina ljudi razume usmiljenje kot čustveno ganotje ob trpečem bitju, človeškem ali živalskem. A kaj je z usmiljenjem, ko je ganotje utrujeno, razočarano, morda celo žaljeno in zavrnjeno? Tu je konec čustveno pojmovanega usmiljenja. V tem smislu je razlika med zgolj čustvenim in resničnim, Kristusovim usmiljenjem analogna razliki med zgolj čustveno ljubeznijo, ki je je zmožen tudi najbolj grešen človek, in Kristusovo ljubeznijo, o kateri tako čudovito govori apostol Pavel v 13. poglavju 1. pisma Korinčanom in ki ga še bolj čudovito kaže Kristusovo življenje in ravnanje, predvsem še ravnanje s tistimi, ki so ga privedli na križ. Svetni človek se lahko koga na svetni način usmili, ker ne vzdrži pritiska svojih čustev in občutij. Gotovo je tudi to bolje, kakor nadaljevati z neusmiljenostjo. A usmiljenje, o katerem tu govori Gospod, je tisto, kar spregovori, ko so čustva že utrujena ali razočarana ali zavrnjena in utihnejo. Ko Jezus stoji pred utrujeno množico teh, ki so ga poslušali, reče:

„Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da na poti ne omagajo” (Mt 15,32)

gotovo tudi njega gane vztrajanje lačnih in utrujenih. Gospod ne prezira telesa in njegovih potreb. A to je tudi prispodoba nečesa večjega, kakor je nasičenje s kruhom in ribami. Kadar Jezus govori o kruhu, vedno misli tudi na kruh, ki ga pomeni on sam in kakor ga pomeni njegova beseda. In predvsem s svojo besedo in s samim seboj je hotel Jezus nasititi množico, in tako hoče nasičevati vse do danes. Če bi Jezusu šlo predvsem ali povsem za telesno usmiljenje in telesno nasičevanje, bi izvedel agrarno reformo in tehnično reformo obdelovanja zemlje in prireje živine, in nikomur ne bi bilo treba stradati. Seveda se Jezus vedno usmili človeka tudi v njegovi telesni stiski in pomanjkanju – a predvsem se ga hoče usmiliti v lakoti in žeji in utrujenosti in obteženosti njegove duše, ki je ustvarjena za večnost in bo v večnost neizogibno prišla. In tam bodisi v večno nasičenost doseženega usmiljenja, namreč pri Bogu doseženega in Božjega, ki je onkraj vsakega čustvenega nagiba – ali pa v večno nenasičenost, kjer možnosti in danosti usmiljenja ne bo več.

Tudi tu velja, kakor smo rekli pri vseh prejšnjih blagrih, da človek, tudi novorojeni, pravega Božjega usmiljenja v resnici ni zmožen. Zmožen pa je spoznanja in priznanja, da je tako, in tedaj se odpre Božji vir usmiljenja po moči Svetega Duha, ki je naseljen v srcu spreobrnjenega človeka. Človek sam se ne more usmiliti, kakor se usmili Bog, a Bog sam se lahko usmili človeka po človeku, v čigar srcu ima svoj tempelj in priznava svojo ubogost v duhu, da sam tega ne more storiti in tako naredi prostor Božjemu usmiljenju. Današnje delovanje sicer idealističnih in požrtvovalnih duhovnikov, redovnikov in misijonskih laikov, kakor to pojmuje rimska cerkev, v deželah hudega pomanjkanja, se naravnost postavlja s tem, da hoče najprej nasititi telo, glede duše pa pušča stvari nedotaknjene, saj noče izkoriščati pomanjkanja potrebnih za to, da bi jih spreobračali. Geslo: Najprej kruh (ali riž), potem pa eventualno evangelij, je tako le katoliško prepesnjeno geslo nemškega komunista in pesnika Bertolda Brechta: Zuerst das Fressen, dann die Moral – najprej žretje, potem morala.

Ali je Kristus res najprej nasitil množice s kruhom in ribami in šele potem z večnim kruhom Božje besede, ali bolje povedano, s puščanjem teh množic v verskih zmotah in v nevednosti, kakor nam hočejo razlagati evangelij tisti, ki so ga že davno falzificirali ali ga sploh več ne poznajo, niti napak razlaganega ne? Sodobna misijonska šola se dela, kakor da ne bi v obeh zavezah veljalo opozorilo z neba:

„Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust” (5 Mz 8,3; Mt 4,4).

Provokator, ki je pripravil Jezusa, da je navajal iz Devteronomija, ni nihče drug kakor hudič sam, ki skuša Jezusa v puščavi in začne s tem, s čimer začenjajo vsi socialni demagogi: z navidezno skrbjo za lakoto ubogih, ki pa jo prav ti sami povzročajo. Če bi Slovenija postala ena sovjetskih republik, kakor je bil začetni načrt enega izmed takih ideologov na Slovenskem, bi bili Slovenci danes približno tako telesno nasičeni, kakor so to podaniki Kimove partijske dinastije v Severni Koreji. A kar je pri ljudeh materialističnega naziranja razumljivo, je pri ljudeh, ki se imajo za kristjane, izprijeno. Misijonski delavec, ki meni, da je njegova edina dolžnost nasititi želodec človeka na njegovem misijonskem območju, da pa naj mu ne „vsiljuje”, kakor se evfemistično tolaži, evangelija in Kristusa, se najbrž ne zaveda več, da uganja kozmnični cinizem, ko Kristusovo usmiljenje, ki mu gre predvsem za rešitev človekove večnosti, zreducira na meseno usmiljenje, ki skuša reševati nekaj, kar je začasno in v primerjavi z večnostjo nično.

Oznake: