O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

  • Pričevanje: Eno
    Eno
  • Pričevanje: Katja
    Katja
  • Pričevanje: Sergej
    Sergej
  • Pričevanje: Janja
    Janja

Povzetek knjige Stopinje v svetlobo

»To je najprej resnična in pretresljivo podana zgodba o mladem človeku, ki iz skoraj statistično povprečnih, v ničemer izrednih razmer preraste v pojav, ki mu ni kos ves slovenski družinski, šolski, policijski, sodni in duševno in telesno rehabilitacijski red. Vse slovenske ustanove odpovedo pred tem, kar se vsak dan godi s tisoči mladih ljudi v tej deželi, ki je pred dvema desetletjema dosegla navidezno neodvisnost, ni pa kos resnični odvisnosti svojih mladih državljanov.«

»Preprosto povedano: Adam in Eva sta bila napolnjena z Bogom in tako nista mogla poznati strahu in groze pred praznino, ki zavlada v človekovem srcu, če v njej ni več Boga. Kaj pa se zgodi v trenutku greha, se pravi razdora z Bogom, njegove žalitve in zavrnitve? Zakaj umre človek in vsaka žival, ki diha s pljuči, če pade v vodo in se iz kakršnega koli vzroka ne more dvigniti na površino in na njej ostati do rešitve? V pljučih pride po izrabi vdihanega zraka, se pravi kisika v njem, do delne praznine, hkrati pa ogljikov dvokis, ki ga utopljenec ne izdihne do konca, draži pljučni mehanizem v dihanje. Na koncu utopljenec popusti in vdihne – vodo. To pa je za bitja s pljuči napačna snov. Sicer izenači pritisk, odpravi praznino, a jo zapolni s snovjo, ki utopljencu ne da potrebnega kisika za preživetje in tako to bitje umre. To je telesna prispodoba tega, kar se dogaja s človekom, ki pade v greh. Božja prisotnost, Božji duh iz njegovega srca izgine, da nastane neznosna praznina z vso svojo grozo, horror vacui človeške duše. Tak človek, utopljenec v zlu, pa ne more sam znova napolniti svoje srčne praznine s pravim Božjim duhom, kakor je utopljenca še mogoče rešiti z umetnim dihanjem. Pri telesni utopitvi namreč lahko utopljencu vdihava v usta ali nos zrak s kisikom vsak drug človek, ki naleti na utopljenca in mu je pripravljen pomagati. Božjega duha pa v greh padlemu in utopljenemu človeku ne more vdihniti nobeno drugo zemeljsko bitje, pa naj ima za to še toliko pripravljenosti in dobre volje.«

»Tu se srečamo z veliko lažjo vseh religij, saj te učijo, da to zmore njihov duhovnik, kakor koli ga že sicer imenujejo. Vsi ti duhovniki in religiozni učitelji so sami potrebni pomoči pri dihanju in ne morejo izpolniti obljube, ki jo lažno razglaša njihova religija. Samo eden lahko reši utopljenca v grehu, samo eden mu lahko znova vdihne Božjega duha, ki je edina zdrava in primerna snov za dihanje človekovega srca: Bog, ki je človeka ustvaril in vdihnil vanj neumrljivo dušo, z njo pa tudi svojega duha, svojo prijateljsko prisotnost.«

»Eno, ki ni bil general, ki ni bil minister, ki ni bil šef tajne policije, ki ni bil zasliševalec v političnem zaporu, ki ni bil kapo v taborišču, ki ni bil nizkoten denunciant, kakršne rojevajo in hranijo totalitarni sistemi, ta skorajda „neškodljivi” Eno se je vendar znašel v enakem horror vacui, kar zadeva dihanje in s tem življenje svoje duše, kakor oni veliki zlikovci, ki jim danes sodijo mednarodna sodišča, razen če so počenjali svoja grozodejstva v znamenju rdeče zvezde, ki na ta sodišča ni pripeljala še nikogar, kakor jih zanesljivo ne bo obvarovala pred sodnim prestolom živega Boga. Če bi Eno sredi svojih številnih napotitev od sodnika do sodnika, od psihologa do psihologa, od socialnega delavca do socialnega delavca, od očeta do matere in od matere do očeta, umrl telesne smrti, bi se njegova duša znašla v močvirju, v katerem ne bi mogla več zajeti zraka in od tam tudi ne bi mogla več priklicati pomoči za dihanje, celo če bi to tedaj hotela. Pred koncem svoje poti, kar pomeni tudi pred koncem knjige, Eno to spozna. Še je tu, kjer je mogoče poklicati tistega, ki edini lahko potopljeni duši da „umetno dihanje” in ji v nosnice vdihne Božjega duha, ki je edina ustrezna snov za dihanje človekove duše.«

»Alkohola in vseh drugih mamil ne razpečavajo, prodajajo in tudi poklanjajo le razvpiti razpečevalci teh satanskih pripravkov, ampak vsi, med njimi tudi na moč „spodobni” in „neoporečni” ljudje na uglednih mestih naroda in države, ki polnijo srca predvsem najmlajšega rodu svojih rojakov in sodržavljanov s pogubnimi žveplovimi parami vzgojnega, šolskega in konzumnega poneumljanja in poplitvenja, da ne pridejo več do čistega vdiha substance, ki jo je Stvarnik pripravil in predvidel za zdravo življenje svojih ustvarjenih bitij. On sam hoče biti ta substanca – in kdor ne diha njega, diha strupene pare iz ognjenega jezera, o katerem govori zadnja knjiga Svetega pisma, resničnost tistih besed in svaril pa potrjujejo zgodbe, kakor jih piše zavoženo življenje večjega dela rojakov in sodržavljanov ne le na Slovenskem, ampak po vsem svetu – in kakor jo je tako živo in prepričljivo popisal slovenski pisatelj Rudi Mlinar.«