O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Zakaj odhajam iz rimske cerkve?

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Nekateri moji prijatelji, ki še naprej vztrajajo na Titanicu vere, se pravi v rimski cesarski cerkvi, mi očitajo, da odklanjam vsako organizirano obliko cerkve, da odklanjam človeške strukture, brez katerih vendar ne gre in se na območju verovanja vedem, kakor se na območju politike vede kak anarhist. To je zelo slabo premišljen in cenen očitek, saj se giblje med dvema skrajnostima, kakor da vmes ne bi bilo ničesar: med predstavo konstantinovske razkošnosti in imenitnosti, v kateri je pripadnost daleč nad vero in iskrenostjo – in med popolnim, skoraj avtističnim individualizmom, kjer naj človek za svoje odrešenje ne bi potreboval nikogar drugega in še posebej ne kake organizirane verske skupnosti, ki ji lahko rečemo tudi cerkev. Če torej nisi za izzivalno razkošno, zapleteno in pozunanjeno cesarsko cerkev Rima, menijo ti očitovalci, potem si obsojen na izoliran individualizem, ki nima več nič skupnega s krščanstvom, saj je to vera poklicanega občestva. To je tako, kakor če bi rekel: če ne ješ tako, kakor so jedli imenitniki v starem svetu, da so hodili vmes bruhat, da so naredili prostor za nova jedila, potem odklanjaš hrano in boš shiral od pomanjkanja hranilnih snovi… Žal tako ne mislijo le površni apologeti cesarske cerkve, temveč tudi preštevilne nerazumne matere našega časa, ki menijo, da bodo njihovi otroci pomrli od lakote, če jih ne bodo neprestano silile s hrano in jim pri tem dajale na izbiro daljši jedilni list kakor ga ima srednje dobra restavracija. V resnici, tako odgovarjam tem očitovalcem, je možno pametno in zmerno jesti. To ni vedno tako lahko – kdo bi to bolje vedel kakor jaz sam – a je možno!

In možno je tudi imeti „zmerno in pametno vodeno” cerkev, kakršno si je zamišljal njen ustanovitelj Jezus Kristus sam. Jezus ni hotel velike reprezentančne ladje, kakršna je rimska, prav tako pa tudi ni hotel zgolj plavajočega hloda, ki bi se ga naj grešniki oprijemali v svojo rešitev. Hotel je skromen ribiški čoln kot najustreznejšo mero in prispodobo svoje resnične Cerkve!

Dolgo sem skušal na napačen, proti Kristusovemu duhu obrnjen način braniti katoliško cerkev, ki sem jo še v polnosti imel za svojo, pred napadi zaradi njenih ne samo nečloveških, temveč še bolj protibožjih dejanj, odločitev in doktrinarnih zasukov v njeni tisočpetstoletni zgodovini. Branil sem jo, kakor se še naprej brani sama: z nenehnim postavljanjem obtožnega gradiva v relativnost časa, ki je ena najhujših peklenskih domislic človeškega uma, navdahnjenega iz moči in oblasti, ki niso človeške. Tu sem bil včasih sam presenečen, kako lahko z dobro advokatsko potezo, z dobrim pledojejem prekriješ še tako krvavo in gnilo poglavje ustanove, ki jo braniš. Nekega dne, ne da bi zato že pomislil na odhod iz ustanove s takim bremenom na sebi, sem se odločil, da tega ne bom več počel. Sklenil sem prevzeti odgovornost za ustanovo, ki ji pripadam. Ko mi je kdo oponesel zločine Rima celo proti lastnim bratom v veri, denimo ob razdejanju Carigrada v letu 1202 s pretvezo „osvobajanja Jezusovega groba” ali celo zločinskega pakta med papežem, Francijo in Osmanskim cesarstvom proti Habsburškemu avstrijskemu kraljestvu v letu 1544 (Steven Runciman: Die Eroberung von Konstantinopel), sem preprosto odgovoril: „Prevzemam ves svoj delež odgovornosti za vse, kar je cerkev, ki ji pripadam, storila hudega in zločinskega. Pripravljen sem tudi sprejeti nase ustrezno kazen…” Rezultat ni bil samo umik tistih, ki so tedaj še povsem „moji” ustanovi očitali najhujše zločine, ki so se zgodili v človeški zgodovini, saj mojega priznanja in prevzema odgovornosti nihče ni mogel in hotel eksekutirati. Rezultat, ki ga sam nisem pričakoval in ne načrtoval, je bil, da sem postal vsaj nekoliko bolj pozoren na to, za kar sem tako prostodušno prevzemal odgovornost in tudi dejansko bil pripravljen svoj delež te odgovornosti pošteno plačati, kar čisto preprosto pomeni: izročiti tožiteljem svojo glavo. V zgodovini obstajajo okoliščine, ko tega ni mogoče označiti za zgolj teatralno gesto. In tako tudi danes, ko je ta postopek že lep čas za mano, trdim, da je prevzem polne odgovornosti najboljši test za ustreznost kakšne pripadnosti.

Čez čas me je prevzem odgovornosti za zločine in zmote rimske cerkve vodil do globljega premisleka: pa sem res umeščen v pravem „klubu”? Je ustanova, za katero tako prostodušno prevzemam tolikšna jamstva, take moje pripravljenosti sploh vredna in dostojna? Je take stvari, o katerih pričuje zgodovina, tudi če odštejem vsa pretiravanja, izmišljotine ali povsem napačne interpretacije, a vendar, sploh še mogoče pokriti z gumijastim argumentom mojega prijatelja, da „tudi Kristusove Cerkve pač ne sestavljajo legije angelov”, predvsem, ko sem videl, kako smešno bi taka apologija delovala, če bi na mesto „Cerkve” vnesel nacionalsocialistično, fašistično ali pa komunistično partijo? Kaj ni veliko bolj razumno vprašati Biblijo, ali mi daje kako oprijemljivo in dovolj jasno merilo, s katerim lahko kako ustanovo, ki se sklicuje na Boga zanesljivo preverim, ali pri tem govori resnico ali pa laže in je njeno poreklo dejansko iz demonskega območja. Jezus človeka tudi v tem pogledu ne pušča na cedilu. Takole pravi:

Oznake: , , ,