O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Zakaj odhajam iz rimske cerkve?

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Pridige/Članki

„Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata?” (Mt 7,16).

Po eni strani je res, da tudi Cerkev, ki je dejansko Kristusova, ni brez človeških slabosti in grešnosti, četudi pravi Pavel v svojem pismu Efežanom, ko govori o odnosu krščanskega moža do svoje žene:

„Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna” (Ef 5, 25-26)

In pod to odejo se skriva katoliški odpad. Tudi kvekerji so grešni ljudje, vendar pa niso zločinci. Ni znano, da bi kdaj vodili vojne, da bi krvavo preganjali drugače verujoče, da bi počenjali grozote katoliške inkvizicije in podobno. So grešniki, pred Bogom tako, ko ne bi bilo Kristusove odkupnine, prav tako obsojeni na smrt – niso pa notorični zločinci, ki bi svoje zločinstvo celo še tako spretno prikrivali. Če pa rimski cerkvi dovolimo, da jo tako elegantno in poceni odnese, potem moramo to metodo uporabiti tudi pri vseh drugih človeških združbah, vse do Hitlerjeve SS ali pa do Stalinovih likvidatorjev: niso angeli, so samo grešni ljudje… Biblija, Jezus Gospod sam, ki po njej govori človeku, daje zanesljiv kriterij, po katerem lahko jasno presodimo, ali sedimo morda v do zob oboroženi ladji morskih razbojnikov, ki imajo na svoji zastavi namesto smrtne glave, kar bi ustrezalo resnici, Gospodov križ, kar je čista blasfemija – ali pa v resničnem Kristusovem čolnu na Genezareškem jezeru! Sadovi ustanove, za katero sem tako nepremišljeno izrekal svoje jamstvo, so tako zgovorni, da tu ni potrebno kakšno minuciozno zgodovinsko brskanje po arhivih.

Dobro. Če pa so stvari tako jasne in preprosto razložljive, zakaj sem potem potreboval toliko časa, da sem vse skupaj videl v celoti in sistemu? Kako to, da sem prav jaz, ki nisem najslabše informiran o zadevah vere in cerkve, ki tudi Svetega pisma nisem odkril in začel brati šele včeraj, vendarle potreboval skoraj eno človeško življenje, da se mi je nazadnje posvetilo (moji katoliški prijatelji bodo seveda z veseljem rekli „zmračilo”; a mrak na zemlji je v nebesih žaromet in žarometi na zemlji so v nebesih črna luknja…), kako je s to cerkvijo?

Prvič: človek je po svoji padli naravi tudi bitje komforta in oportunosti. In v to species, pa naj se delam še tako pogumnega in načelnega, po dolgem in počez sodim tudi sam. Med grehi, ki jih priznavam Gospodu in sem zanje prosil, da mi jih odpusti, sta tudi lenobno iskanje največje ugodnosti in nenačelno sledenje oportunosti. Človek si ne dela rad prevelikih težav. Tu in tam sprejmeš tudi kak spopad, posebej še, če je izid že vnaprej znan in zagotovljen, ne odpiraš pa preveč bojnih front. Čemu torej čez vsako mero riniti v zgodovino firme, v kateri in za katero delaš, ko pa imaš v njej zagotovljeno razmeroma dobro družbo, delo, ki ga imaš rad ali ga vsaj zadovoljivo opravljaš, možnosti izobraževanja in stikov, kakršne le redko kje lahko dobiš? Ravnaš tako, kakor je ravnalo toliko mojih novih sodržavljanov, ki so vedeli za vsa grozodejstva nacizma, pa ob koncu vojne pravzaprav nič niso vedeli. Ali kvečjemu, da so nacisti „malo pretiravali”. Ali kakor je ravnalo toliko mojih prejšnjih sodržavljanov, ki so vedeli za vsa grozodejstva komunizma, pa po prevratu leta 1990 prav tako nič več niso vedeli, kvečjemu, da so ga komunisti, dokler so vladali, malo „lomili”… Tako sem tudi sam bil med tistimi, ki so v resnici veliko več vedeli, kakor so bili pripravljeni priznavati sebi in drugim, kvečjemu sem bil do te ustanove kritičen, nikoli pa načelno odklonilen. Kritičnost, tudi če najostrejša, pa je vedno tudi že priznavanje osnovnih postavk tega, na kar se kritičnost nanaša. V zadnjih dveh letih, odkar se je v meni začelo v temelju potresati ogrodje stavbe, v kateri in za katero sem do zdaj delal, dejansko nisem zvedel toliko in tako presenetljivih novih stvari, da bi mi že davno prej ne bilo mogoče povleči enakega sklepa kakor danes: da sadovi čisto jasno kažejo na naravo drevesa – in da ta narava ne prihaja od zgoraj, temveč od spodaj, iz demonskega sveta. V tem pogledu se nisem vedel krščansko, v Kristusovem duhu, temveč „partijsko”, v duhu lojalne pripadnosti, kjer lojalnost ne velja Bogu, temveč falzifikaciji Božjega, utelešeni v rimski cerkvi. Pripadnost v slepi lojalnosti mi je bila več kakor pa primerjanje z Gospodovim naukom, ki bi mi utegnilo odvzeti dokajšnjo socialno stabilnost in zavarovanost.

Drugič: nobena druga človeška organizacija kakor pa rimska cesarska katoliška cerkev od nastanka – nekako v Teodozijevem času konec 4. stoletja – pa do danes, ni razvila in izdelala v sebi tolikih in tako učinkovitih manualov orgeljske strežbe vsem človeškim duševnim in duhovnim potrebam, kakor prav ta, od katere se zdaj poslavljam. Vsak človeški čutni organ, vsaka duševna in duhovna potreba, vsa človekova konstitucija prejme v tej cerkvi svoj ustrezni odgovor, zadostitev in izpolnitev. Tu je poskrbljeno za vse – no, ne prav za vse, za resnično odrešitev denimo ne, a skoraj za vse drugo – tu človek ni izpostavljen niti svoji vesti niti svoji zavesti, tu ga neprestano obdaja galerija najbolj preproste ljudske in najvišje klasične upodabljajoče in stavbarske umetnosti; ga zazibavajo v umetniški užitek in duševni zanos zvoki najimenitnejših glasbil, skladateljev in izvajalcev; ga omamljajo in dvigajo vonjave liturgičnega kadila; vse do pred nekaj desetletji, ko je to čudovito religiozno mamilo po neumnem odpravil drugi vatikanski zbor, je človeka dvigoval jezik, ki ga nismo razumeli, a je bil prav zato še toliko bolj vzvišen, ne da bi se spominjali, kako so prav v tem jeziku, ki je dolgo časa poleg hebrejščine in stare grščine, veljal za svetega in v tej „svetosti” za ekskluzivnega, rimski oficirji izrekali rezka povelja za Jezusovo bičanje in nazadnje križanje, kmalu po Gospodovem odhodu k Očetu pa za mučenje in morjenje kristjanov, ki besede „katoliški” še niso poznali, čeprav so kmalu dobili rimskega škofa, se pravi nadzornega starešino, ne pa tudi „papeža”, saj so se še predobro spominjali Jezusovega opominjanja, naj nikogar na zemlji nimajo za očeta, „kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih” (Mt 23, 9). Človek je v rimski cesarski in katoliški cerkvi kakor kristal v vati, kakor dojenček v inkubatorju. Tam mu ni treba odrasti v polnoletnost svojega verovanja in osebnega odnosa z Gospodom Jezusom Kristusom, kar je bistvo krščanskega verovanja in življenja – tam odrasti tudi skoraj ne more. Vse bistveno postori zanj njegova cerkev, ki se ima za „srednico odrešenja in milosti”, čeprav evangelij uči, da je to sredništvo pridržano enemu samemu, Jezusu Kristusu.

Oznake: , , ,