O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Zakaj odhajam iz rimske cerkve?

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Pridige/Članki

A prav s tem, da sebi pripisuje prav isto vlogo in pomen kakor pa Mariji, Jezusovi materi, ki so jo na nicejskem zboru v letu 431 razglasili za „Božjo mater” – theotokos – in ji pripisali prav to isto vlogo, namreč po Svetem pismu samo Jezusu Kristusu pridržano sredništvo, se posredno izdaja, da ni več Kristusova, temveč Marijina cerkev. Če rečem „Marijina”, seveda ne mislim na Marijo iz Nazareta, soprogo tesarja Jožefa in mater človeka Jezusa, pač pa na efeški konstrukt „Božje matere”, kakor da bi Bog lahko imel mater in bi tako druga Božja oseba imela svoj začetek, kakor ga ima vsak samo-človek. Mati Boga, kakor koli je že to nelogično in bogoskrunsko, sama, če bi to res lahko bila, ne more ne biti tudi sama boginja, to je jasno kakor mala poštevanka. Tako je katolicizem dejansko vsaj dvoboštven sistem, s čimer se sam postavlja v bistveno večjo oddaljenost od razodetih resnic Svetega pisma kakor pa denimo islam, ki vendarle strogo vztraja pri svojem enoboštvu. To dvoboštvo Rima pa ni simetrično, saj je „boginji” Mariji posvečeno bistveno več pozornosti in časti kakor pa Bogu Očetu. S prav knjigovodsko natančnostjo se to razodeva v priljubljeni „molitvi” rožnega venca, kjer pride na deset Angelskih pozdravov Mariji en sam Oče naš. Tako je katolicizem dejansko od krščanstva odpadla poganska sekta z dvema bogovoma, moškim božanstvom „Boga Očeta” in ženskim božanstvom „Nebeške matere Marije” ter z vrsto polbogov, ki jim pravijo „svetniki”, a jim pripisujejo lastnosti in moči, ki gredo samo pravemu Bogu: da človeka uslišijo in zanj posredujejo pri Bogu – spet v ignoranci biblijske resnice, da je Jezus Kristus edini posrednik med Bogom in človekom: „Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus” (1Tim 2, 5). Rimska cerkev je tako po svojem bistvu Marijina cerkev, a ne cerkev resnične nazareške Marije, ki je rodila človeka Jezusa, pač pa ponarejene in z božjimi atributi skonstruirane Marije, dejansko efeške Artemide in še prej Babilonske Semiramis: obe predstavljeni z otročičkom v naročju, obe označeni za „kraljico nebes”. – Prav to pa daje človeku to, kar njegova ranjena duša tako zelo potrebuje: občutek, da ni izročen le strogemu in neskončno pravičnemu Bogu-Očetu, temveč ima na svoji strani, kakor je to tudi v človeških družinah, tudi mater-priprošnjico, ki s svojim nastopom pri Bogu lahko suspendira pravičnost in uveljavlja svoje blagodejno posredovanje za tiste, ki se k njej zatekajo. Nič namreč tako ne ustreza padli in zmedeni človekovi naravi, kakor pa večboštveni sistem katoliškega poimenskega krščanstva.

Tretjič. Od svojih petnajst let starosti naprej sem bil pod močnim vplivom življenja in mišljenja dr. Ludvika Zamenhofa, pobudnika in oblikovalca mednarodnega jezika esperanta. Zoper njegov jezik, ki mi je kmalu postal nekakšna „očetovščina” v dopolnilo moji slovenski materinščini, seveda tudi danes nimam nikake pripombe. A ta plemeniti človek ni ostal samo pri jeziku, temveč je svoje genialno delo dopolnil tudi s posebnimi pogledi na človeka, človeštvo, narodna in verska vprašanja. S katoliške pozicije gledano bi ga lahko imenovali pionirja sodobnega verskega ekumenizma. Tako je ustvaril lasten verski koncept, s katerim je hotel odpraviti spore med posameznimi verstvi in cerkvami v analogiji z logiko svojega jezika tako, da bi vsakdo poleg vere, v kateri je bil vzgojen, sprejel še nekakšno skupno vero vsega človeštva. Tako bi po njegovem konceptu vsakdo ostal pripadnik svoje izvirne vere in verske oz. cerkvene skupnosti, v medsebojnem stiku pripadnikov različnih verstev pa bi vsakdo manifestiral svoj „hilelizem”, kakor je najprej imenoval svoj sistem po judovskem rabinu, Jezusovem sodobniku Hilelu, oz. „homaranizem”, kakor se je odločil imenovati svoj sistem pozneje, ko se je začel bati, da njegov verski sistem ni dovolj nevtralen in je še vedno preveč judovski – sam je namreč bil judovskega rodu, v verskem smislu pa pripadnik liberalnega judovstva, pozneje pa splošne vere v „Skrivnostno moč” (La Forto Mistera), „ki ji nekateri pravijo bog”, ki naj bi svojo voljo zapisala vsakemu človeku v srce, njeno bistvo pa naj bi bilo v vseh verstvih znano Zlato pravilo: Česar ne želiš, da bi drugi storil tebi, tudi ti ne stori drugemu!

Ta nauk se mi je od vsega začetka zdel zelo logičen in najboljša osnova za mir med verstvi, ki je za Hansa Künga osnova za vsakršen mir na svetu. Mir in delo za mir sta namreč ves čas bila moja osrednja ne le etična, temveč tudi verska vrednota in skrb. In prav v tem Zamenhofovem konceptu sem ves čas videl najboljšo osnovo za dosego tega miru in odpravo vojn in medčloveške nasilnosti. Bil sem pravi učenec tega genialnega človeka, ki je dal človeštvu najprej tako učinkovito in preprosto, učenemu in neučenemu dostopno mednarodno sporazumevalno sredstvo, pred katerim razlike v moči in veljavi posameznih narodnih jezikov izginejo in zavlada jezikovna pravičnost – nato pa mu je, sicer anonimno, brez svojega podpisa, ker se je bal, da bi sicer spravil v dvom svoj jezik, dal še sistem ekumenske strpnosti in sožitja, ki bi, če bi ga človeštvo sprejelo, enkrat za vselej končal vse versko motivirane vojne in nasilje. In to nisem videl v nikakršnem nasprotju s katolištvom, ki sem ga sam tako goreče sprejemal. Tudi v nejm sem namreč občudoval prav ekumenskega duha in toleranco do drugih verstev in cerkva. Na tem mestu se želim opravičiti svojemu tedanjemu posrednemu predstojniku dr. Colerusu Geldernu, tedaj tudi duhovnemu asistentu škofijskega referata za katoliške izobražence. Pred leti, v pripravah na molitveno osmino za edinost kristjanov, kjer sem vedno vneto sodeloval, sva se v telefonskem pogovoru sporekla, saj je bil do te prireditve in tudi sicer do zamisli ekumenizma zelo zadržan in skeptičen.

Oznake: , , ,