O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Zakaj odhajam iz rimske cerkve?

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Ne vprašujejo, ali ima moja vera prav ali ne, tudi ne, ali ima vera cerkve, iz katere odhajam, prav ali ne, predlagajo mi, naj se z Bogom pogodim in vzdržim v ustanovi, ki jo imam za v temelju protibožjo, dokler si ne pridobim zavarovanega kruha. Ne smem jih obsojati, ker govori iz njih prastrah pred pomanjkanjem, še bolj pa najbž strah pred neznanim in pred govoricami in posmehi drugih ljudi, pa naj bodo ti sami še tako očitne življenjske ruševine. Hudič se veseli takega govorjenja. Ti moji najbližji namesto njega opravljajo službo zapeljevanja, ne da bi se tega zavedali. Moja človeška narava bi jim še kako rada dala prav. Kaj pa bi res bilo, potrpeti še teh nekaj let, potem pa bi lahko povsem svoboden, če že moram, tudi glasno izpovedal svojo vero in celo povedal kakšno gorko na račun cerkve, katere kruh sem sicer prej jedel. Sam bi tak umazan kompromis brž sklenil, saj nisem čisto nič boljši od vseh, ki me poskušajo pregovoriti k laži in življenju v laži, a na prestolu mojega srca, kjer se je prej bohotil napihnjeni človeški JAZ sedi zdaj nekdo drugi. Ta prostor je rezerviran za Jaz Jezusa Kristusa, kakor tako čudovito govori Georg Steinberger v svoji izredni knjižici o spravi kot nebeškem daru ljudem. Kristusov Jaz pa ne pozna kompromisov med človeškim in Božjim. Od mene zahteva DA ali pa NE, česa vmesnega ne prizna. Ker sem krmilo svojega življenja za vselej in v vsakršnih okoliščinah izročil njemu, moram vsem, ki mi prigovarjajo, naj se spametujem, odgovoriti, da bi to bila huda nespamet pred Bogom, in vsem, ki mi očitajo, da je to, kar delam, norost, da je prav norost razumnost pri Bogu, kakor nam zagotavlja apostol (1Kor 1, 19-20; 2, 14; 3, 19). Nisem sam tisti, ki bi zaradi svojega domnevno bistrega uvida in trdnega značaja ne popuščal, Jezus je v meni tisti, ki ima uvid in značaj. Ne morem in ne smem se ponašati, da vztrajam v tem, kar je prav; le z njegovim imenom se ponašam, kakor prav tako priporoča apostol (Rim 15, 17), saj se z ničimer drugim ne smemo ponašati, če naj ostanemo na Kristusovi ozki poti.

Moj odhod pa ni samo odhod, temveč je tudi prihod; ni samo izguba nečesa, kar me je hranilo in nosilo, temveč je tudi in še bolj pridobitev tega, kar me bo hranilo in nosilo za večnost, kakor me je ono prejšnje za čas. Ni samo pozdravljanje v ločevanju, je tudi vabilo za novo snidenje pod Kristusovim križem, kjer je kristjanu edino iskati njegove družbe. O, kako bi bilo lepo, ko bi vsi, ki to berete, iztrgali iz svojih prsi jaz, kakršen se je vsem ljudem, meni nič manj, kvečjemu še bolj, porodil že v srcu prvih staršev predkoledarskega in takoj za tem izgubljenega raja, in ga pritrdili na isti križ, na katerem visi naše Odrešenje. Če sem pil z vami vino na zemlji, kjer nam je vse tudi v strup, kako rad bi šele pil z vami to, kar nam bo v večni odršenosti natakal Jezus sam in nam bo samo v blaženost in poveličanost! In za to nam ni treba storiti nič drugega, kakor da odložite starega človeka, propadlo firmo samoopravičenja, samoodpuščanja in samoodrešenosti, kakor jih oznanja svet in z njim vse religije in vse cesarske cerkve, tudi ta, iz katere odhajam. Samo tri korake je treba narediti; nobene sveče ni treba kupiti in prižgati, na nobeno romanje se ni treba podati, nobenih obredov in zakramentalnih dejanj si ni treba naročati: zlomiti palico sodbe nad samim seboj, izročiti vso svojo propadlost Jezusu na križu in nanj pripeti tudi svoj jaz in v tretje: verovati, da je on Kristus, Gospod, da je dotrpel in enkrat za vselej umrl za nas, da bi se po njem rešili. To je vse. Nič vode, nič dima, nič duhovniških naslovov in časti, nič čudnih oblačil, nič mogočnih zgradb, Sin nam je dovolj, Christus solus, njegova milost nam je dovolj, gratia sola, njegova Beseda nam zadošča, scriptura sola, in vera vanj nam je dovolj, ki smo jo prejeli (2Pt 1,1), vera edina, fides sola!

Oznake: , , ,