O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Zakaj odhajam iz rimske cerkve?

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Upam, da sem s svojo odločitvijo, da po svojem odhodu v svoji starosti 59 let postavljam na kocko svoj vsakdanji kruh, ne le svojega, temveč tudi kruh svoje družine, vendarle dovolj verodostojen, da te odločitve nisem sprejel iz kake lahkomiselnosti ali iz kakega trivialnega razloga. Zelo dobro sem vso stvar v sebi premislil in kar preveč dolgo sem tudi okleval in iskal možne kompromisne rešitve. Tako je bila moja prva odločitev pred skoraj dvema letoma ta, da do upokojitve vztrajam v cerkvi, ki jo sicer imam za napačno, a v njej delujem tako, da bo to v skladu z mojo vero. Bog tega ni sprejel in mi je poslal vznemirjenost vesti, ki me ni pustila pri miru in me je potiskala k čisti in pošteni odločitvi. Danes ne morem drugače, edini odlog, ki sem si ga dovolil, je ta, da sem sklenil delovno leto in ne puščam za seboj nedokončanih in sredi dela prekinjenih programov in projektov, s čimer bi škodoval svojemu delodajalcu, to pa ne bi bilo v skladu z mojo spreobrnitvijo.

Vse skupaj pa se ni začelo šele pred dobrim letom, temveč davno prej. Tudi to bi rad tu pojasnil, saj to pismo ni samo slovo, temveč je tudi vabilo – vabilo v takem smislu, da bi slovesa naj sploh ne bilo, saj bi se v najboljšem primeru vsi skupaj napotili za Gospodom, kakor nas vabi in mu le redki v resnici sledijo. Ne samo svoje neposredne kolege in predstojnike, tudi vse voditelje in učitelje katoliške cerkve krške škofije na Koroškem vabim, da globoko premislijo svojo vero, se spreobrnejo in verujejo evangeliju (Mk 1, 15); tisti med starešinami pa, ki so svoji cerkvi obljubili neoženjenost, a živijo, skrivaj ali celo očito, z žensko, naj nehajo živeti v grehu in naj se oženijo, naj bodo, kakor pravi apostol za škofe in starešine, „mož ene žene” (1Tim 3, 2).

Danes ljudje radi razumejo spremembe v veri in mišljenju, še toliko bolj v pripadnostih razne vrste, najprej v cerkveni, nato tudi politični, kot znamenje slabega značaja. Ne prihaja mi na misel, da bi branil ali celo moral braniti svoj značaj. Nič ne polagam v svoj značaj in njegovo morebitno trdnost, saj svoje rešitve ne upam najti v tem tako šibkem elementu človekove duše, pač pa v Gospodu, ki je tudi zame na križu odkupil več, kakor more biti in dati še tako lep in trden značaj. Tako predvsem velike državne cerkve, med kakršne sodi predvsem še rimsko-katoliška, živijo v veliki meri prav od strahu milijonov, da bi razodeli slab značaj, če bi se ravnali po svoji vesti, in ne več po tradiciji, v katero so bili rojeni in v kateri so bili vzgojeni. Odkrito priznavam, da sem raje neznačajen pred ljudmi kakor pa izgubljen pred Bogom. Če pridem do kakega novega spoznanja, in stoji za njim tako neizpodbitna (zame) avtoriteta, kakor je Božja beseda sama, potem bom tudi naprej brez dolgega pomišljanja vrgel svoj „značaj” čez krov in se raje oziral po Severnici Božjega vodenja kakor pa po bežnih izgubljenih utrinkih zgolj človeških ognjemetov.

Nekoč, pred skoraj 30 leti me je moj še danes katoliški prijatelj pred veliko javnostjo močno pohvalil, da ko ugledam resnico, pustim vse in grem za njo, pa naj me stane kar hoče. Danes, ko delam nekaj podobnega, le da grem zdaj za vso resnico in ne le delno, kakor tedaj, ko sem pustil za seboj sanje marksistične utopije (čeprav nikoli član kake komunistične stranke) in se oprijel krščanstva v njegovi katoliški popačenosti (česar tedaj nisem vedel in videl), me seveda ne hvali (kar mi samo po sebi zelo prija, ker me potrjuje), saj meni, da resnico zapuščam, ne da bi mi mogel za to navesti en sam verski argument, se pravi navedek iz Svetega pisma; ko torej puščam za seboj rimsko zmoto in ravnam svoje krmilo po Božji besedi in ničemer drugem. Tedaj pred 30 leti me je osrečil za trenutek, danes me s svojim ugovorom potrjuje za večnost. Stvar je namreč taka: ko spoznavaš delno in samo delno zapustiš napačna izročila, jih veliko ploska, veliko pa ti kaže pesti. Ko pa spoznaš v polnosti – čeprav še vedno v Pavlovem motnem ogledalu! – ti ves svet razen redkih bratov v veri kaže pesti in ni nobenega, ki bi ti še ploskal: večine, ker te v tej zadnji izbiri zavračajo, tistih nekaj, ki s teboj enako verujejo, ker vedo, kakor nevarno je laskanje človeku na zemlji, četudi bi bil njihov motiv sam na sebi pravilen…

Oznake: , , ,