O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Zakaj odhajam iz rimske cerkve?

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Moje dojemanje vsega katoliškega, ki sem si ga po desetih letih mladeniškega ateizma in marksističnega socializma in humanizma izvolil, je v nekem smislu ponovilo mojo prejšnjo držo. Ker sem zadevi pripisoval načelno neovrgljivo vrednost in veljavnost, sem po vrsti spregledoval vse, kar je bilo že na prvi pogled videti vprašljivo in navzkriž z duhom evangelija. Tedaj še nisem poznal danes tako razvpitih spolnih škandalov katoliških duhovnikov vseh mogočih rangov in pozicij, kakor to poznamo danes, a vendar me je marsikaj tudi tedaj bodlo v oči. Tako me je motila izumetničenost in teatralnost liturgije – čeprav nisem razumel, da je liturgija, tudi ko bi bila manj teatralna in afektirana, že sama po sebi nekaj Jezusu in njegovemu Duhu povsem tujega in za naše odrešenje nepotrebnega, da mu je celo v veliko oviro. Motilo me je vidno in očividno preziranje v katekizmu sploh spregledane celote druge Mojzesove zapovedi o prepovedi upodabljanja vsega svetega v nebesih in na zemlji. A mislil sem – kakšna zmota vendar! – da je to le nekaka stilistična napaka na cerkvi, ne pa bistveni del njene popačenosti v primerjavi z duhom Božje besede. Tudi disciplina celibata se mi je od vsega začetka zdela tuja evangeljskemu in apostolskemu izročilu, a sem v svoji prvi katoliški navdušenosti menil, da je to sicer nekaj nepotrebnega, a nebistvenega za to, kar cerkev v svoji zakladnici vendarle prenaša iz stoletje v stoletje.

V svojo nečast in sramoto pa moram priznati, da me je ves čas, skoraj do zadnjega, prevzemala ne toliko zunanja, arhitekturna, slikarsko-umetniška, pač pa predvsem intelektualna in poetična veličina rimske cerkve. Tu sem našel največja filozofska imena, tu sem si lahko izbiral tudi največja imena svetovne poezije, proze in dramatike, tu so bili doma veliki misleci, ki sem jih občudoval in se jim skušal, tudi v posnemanju, približati. To je bila moja resnična past. Hiša, sem si dopovedoval, v kateri prebivajo tako mogočna imena svetovne kulture, modrosti in umetnosti, je lahko samo prava hiša, pa naj bo v njej še toliko odbijajočih prostorov in stvari. Pripravljen sem bil odpustiti in pozabiti kršitve in preziranje celotnega Dekaloga, ko pa sem v njej lahko občudoval tako velika dela človekovega duha. In do zadnjega nisem spoznal, da stojim danes tako osramočen pred svojim Bogom in pred ljudmi, kako bo Bog na koncu tega na videz tako velikega „človeškega duha” osramotil in osmešil, kakor dela to v neki meri in v opozorilo živečim že zdaj sproti, v potekanju časa, ki še manjka do svoje izpolnitve.

Skoraj vse do zadnjega sem nasedal tudi znameniti Boccacciovi paraboli o spreobrnjenem Judu v njegovi zbirki novel Decamerone, kjer dobi versko iščoči Jud, ko poroma na oglede v Rim, prav v nečednostih „večnega mesta” zadnje potrdilo za temeljno pravilnost rimskega nauka in cerkve, saj ustanova, ki kljub takim umazanostim tako dolgo kljubuje času, zares ne more biti napačna. Kakor Boccaccio, tudi sam nisem znal izračunati niti tega, da so po tem pravilu čudovito potrjena skoraj vsa človeška verstva, še bolj pa vraževerstva od začetka časov do danes, razen nekaterih najnovejših, ki pa so spet samo nove variante že zdavnaj obstoječih. Navsezadnje krščanstvo ni eno najstarejših verstev na svetu, ki še danes obstajajo, temveč prav nasprotno, eno najmlajših, tako rekoč zunaj konkurence tistih, ki bi jih Boccacciova sprevržena logika, pa čeprav še tako duhovito in paradoksalno zastavljena, še mogla potrditi. V tem je navsezadnje tudi skoraj ves skandalon judovske pravovernosti vse do današnjega časa. Jezusova zgodba je zanje enostavno preblizu, še skoraj brez prave zgodovine, da bi jo mogli jemati zares; mit prihaja namreč vedno iz nekega nepreštetega časa – Jezusova zgodba pa je datirana z imeni dveh cesarjev in z imeni njunih prokuratorjev v Siriji in Palestini – in za večino farizejsko in saducejsko verujočih Judov Mojzesovo poročilo že davno ni bilo več popisana resničnost, temveč samo še predzgodovinski mit…

Pred kakšnimi petimi leti se mi je dokončno porušila iluzija o katoliškem duhovništvu kot Gospodovem resničnem zastopništvu na zemlji. Povabljen na predavanje o „laikih” na teološko fakulteto v Ljubljani sem pred prvo vrsto, v kateri sta sedela vsaj dva škofa in vrsta najvišjih duhovnikov in profesorjev teološke fakultete ljubljanske nadškofije zavrnil razdelitev kristjanov na „laike” in „duhovščino”, hkrati pa tudi evangelijsko upravičenost duhovništva z ironičnim stavkom, ki se je glasil nekako takole: „Papež ima v svoji zavrnitvi posvečevanja žensk v duhovnice prav: cerkev nima pravice, da bi jih posvečevala. A papež svoje misli ni povedal do konca. Cerkev prav tako nima pravice, da bi v duhovnike posvečevala moške!” Kdor misli, da sem doživel tumult protestov in nasprotovanja, se moti. V prid cerkveni doktrini o laikih in posvečenih duhovnikih se ni dvignil niti en sam glas, občinstvo pa mi je naklonilo dolg aplavz!

Žal pa se je že veliko prej v meni podrla tudi še tista moralna stavba, ki jo rimska cerkev dejansko vendarle zagovarja in uči. Ker sem bil „kristjan”, se pravi katoliški kristjan iz svojega, iz zgolj človeških spoznanj in moči, drugače seveda ni moglo biti. Ne gre za to, da bi bil hudoben in bi hotel komu zavestno škodovati, a gre za to, da sem si neženirano jemal stvari, ki si jih ne bi smel vzeti. Vsak ali skoraj vsak poročen človek ve, da je mogoče zelo hitro zbrati zoper svojega zakonskega tovariša dovolj trdnih argumentov, ki mu v tem samogoljufanju dovoljujejo kompromis s kar dvema Mojzesovima zapovedima o Božjem naročilu čistega življenja. Na to žalostno pot sem že kmalu po osnovanju lastne družine in po rojstvu prvih dveh otrok stopil tudi sam. Najprej za kar precej let samo v obliki želje in grešnega dopisovanja, v „zreli” dobi svojega življenja pa, kakor da bi vse v meni ponorelo, tudi v dejanjih, ki jih danes močno in iskreno obžalujem, posebej še, ker tega, kar sem storil svoji družini, ne morem več popraviti. Vse to pa me nikakor ni motilo pri mojem občutku, da sem še vedno čisto normalen katoliški kristjan.

Oznake: , , ,