O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Zakaj odhajam iz rimske cerkve?

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Sicer se ne morem in tudi nočem sprenevedati, da tedaj ne bi vedel, kaj je celo po katoliški moralki in katekizmu prav in narobe, a do vsega tega sem imel pač nekako tak odnos, kakor ga ima „cerkveno učiteljstvo” do Božje besede v celoti, da je namreč ne smemo jemati tako dobesedno in moramo nanjo gledati z zgodovinskega vidika in konkretnega človekovega življenja in njegove danosti, se pravi relativno. Prav to, kar dela katoliška cerkev v celoti s Svetim pismom, to sem sam delal z njenim moralnim in katekizemskim naukom. Sicer jasno zapisana pravila sem jemal pač nedobesedno in „zgodovinsko”, res relativno, skrbno upoštevajoč vse svoje „življenjske danosti in okoliščine”, saj me je vse to v lastnih očeh opravičevalo in ne obsojalo. Naj jasno povem nekaj: ta primerjava naj niti v območju nano-dimenzionalnosti ne pomeni, da iščem krivdo za lastne grehe pri cerkvi, tudi ko jo imam za napačno. Krivda je absolutno moja, hočem le pokazati, kako tako ravnanje cerkve človeku posredno olajša pomiritev lastne slabe vesti.

A „grehi mesa” niso najhujši človekovi grehi, čeprav je vsak izmed njih sam po sebi smrten in je razdelitev na „smrtne” in „male” grehe cerkvena iznajdba, ki nima temelja v Božji besedi. Kaj pa sta navsezadnje storila hudega naša prva starša? Jedla sta sadje, moj Bog; nista kradla in ropala, nista ubijala in tlačila kogar koli. A do vsega dolgega in vedno daljšega seznama strašnih grehov današnjega časa je privedlo dejanje, ki ga današnji v vesti otopeli čas niti več ne bi prepoznal kot grešno. Saj, bi rekel naš sodobnik, če sta zgolj mirno jedla neki sadež in se tako upirala neki nerazumljivi Božji „kaprici”, a nista nikomur drugemu storila nič žalega, to vendar ne more biti kak greh… A tudi to, kar se je dogajalo v Auschwitzu, kakor na verigi grehov visi na istem sadežu iz raja, kakor vsi drugi grehi. Tam, kjer je iz Adamovih ust tekel nedolžni sok žvečenega sadeža, teče skozi vso nadaljnjo zgodovino prelita človeška kri! In tu nikakor ne bom ponovil strašne humanistične zmote, da bi zapisal „nedolžna človeška kri”, saj je bila samo kri enega in edinega človeka, namreč Bogočloveka Jezusa Kristusa nedolžna. (1Kr 8, 46)

Nezadovoljen s tem, kar sem imel na voljo v rimski cerkvi, sem si skušal kar sam nekako sestaviti vero, ki bi jo mogel v celoti sprejeti in po kateri bi bilo mogoče dosledno živeti. In med sestavinami te „komponirane” vere, kakor bi rekel katoliški teolog Zulehner, je sodil tudi okultizem, ezoterika, magija in druga praznoverja, ki jih Sveto pismo vsa označuje kot „gnusobo v Gospodovih očeh”. Prepotoval sem vse krive poti od joge do zena, od nihala do tarota, od astrologije do vedeževanja iz kave in kart. Posvetoval sem se z napovedovalkami usode, namesto da bi se posvetoval z Gospodom, v zvezdah sem iskal to, kar je pridržano Njemu, ki je zvezde ustvaril. In k tem zavdanim napajališčem sem vodil tudi druge in jih zapeljeval, jim s svojimi nogami krčil steze, ki vodijo k prepadom in v večno pogubo. Pot od zanesljivosti in zaresnosti Božje besede k njeni relativnosti je nujno tudi pot od Gospoda k Baalovim čarovnikom. In med svojimi dobrimi in veselimi katoliškimi soverniki nisem zaznal nikakršnega odpora, ne ko sem jih na ta kriva pota vabil in spremljal, ne, ko sem jih sam hodil. Nismo namreč bili pravo Gospodovo občestvo, kjer bi tako življenje in pojmovanje v trenutku sprožilo buren odziv zavrnitve in bratskega opomina, temveč smo bili samo interesna združba na ravni pajdašenja.

Samo moja odgovornost in grešnost je bila, da sem take reči delal in tako veroval – odgovornost tistih pa, ki so popačili evangelij, je v tem, da ob vsem tem s svojo cerkvijo nisem imel nikakih težav, prav nasprotno, v njej sem užival veliko zaupanje in simpatijo, kakor sem v hipu, ko sem se oklenil Gospoda in njegove Besede, naletel na odločen in takojšen odpor in izgubo vsakega zaupanja. Lahko bi klical kače in hude duhove in bi ostajal sprejet – a v trenutku, ko sem začel zares klicati Gospodovo ime, ki nam je edino dano v odrešenje in nam ni dano nobeno drugo ime (Apd 4, 12), so zagorele vse žarnice cerkvenega alarmnega sistema in zatulile vse sirene njenega preverjanja. Seveda nikoli naravnost v obraz, saj bi bilo za kaj takega potrebno nekaj značaja, temveč po velikih ovinkih, po drugi ali tretji ali stoti roki. Isti ljudje, ki celo zoper škofovo izrecno prepoved, zganjajo razne oblike ezoteričnih praktik in pri tem celo glasno govore, da se ne bodo pustili nadzirati od svojega škofa, so zdaj kakor landsknehti cerkve poslani v lov za tistimi, ki so se medtem oklenili Božje besede in se odrekli službi demonov ter vse svoje življenje izročili Jezusu.

Oznake: , , ,