O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Zakaj odhajam iz rimske cerkve?

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Vse te obrambne mehanizme rimske cerkve poznam še iz nekdanjega pogona, ki ga je name in moje demokratično misleče prijatelje uprizarjal komunistični režim v nekdanji Jugoslaviji. V sami mehaniki ni kake bistvene razlike, saj sta obe veri in cerkvi veri in cerkvi tega sveta. Razlika je bila le v tem, da je bil spopad s komunizmom, ki za seboj nima 1500 let izkušenj v rafiniranem zalezovanju, preganjanju in izobčanju, bolj neposreden, manj perverzen, manj maskiran. Nekdanji slovenski državnopravni „papež” mi je po telefonu – ko sem se pri njem, ki je tedaj sourejal „Naše razglede”, v katerih sem se zavzemal zoper smrtno kazen (česar danes ne bi delal), in so objavili oster napad režimskega komunističnega funkcionarja name in mi niso dali možnosti odgovora, čeprav mi je po zakonu o tisku pripadal, pritožil – prostodušno in naravnost povedal: „Pozabite zakon o tisku!” Tisti, ki me danes (skoraj izključno iz duhovniških vrst) pred cerkvenimi oblastmi denuncirajo kot „fundamentalista” (Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj beseda zares pomeni!) ali celo človeka, ki „uči novo vero” (vera, ki je svoji zadnji dogmi dobila šele v 19. in 20. stoletju, pripravlja pa že najnovešo o „Mariji kot soodrešenici sveta”, ta je zares nova in najnovejša!), mi v svoji zgodovinsko pridobljeni rafinirani hinavščini najbrž nikoli ne bi tako naravnost rekli, denimo: „Pozabi na Mojzesove zapovedi!”, saj zato imajo vendar katoliško eksegezo, po kateri lahko vsakemu kristjanu, kakor so to v vsej odurnosti tega postopka delali nad tistimi, ki so jih v nekdanjih stoletjih imeli pred seboj zvezane in izročene na milost in nemilost, „dokažejo”, da uči krivi nauk, če zgolj opozarja na nepotvorjeno besedilo Svetega pisma in ga jemlje zares.

Na vprašanje, ki mi ga ne izrekajo le drugi, bodisi iz poskusa, da bi me v moji odločitvi razumeli ali celo podprli, ali pa raje, da bi me moralno obtožili in diskvalificirali, pač pa si ga izrekam še pogosteje sam, zakaj sem vendar potreboval tako nerazumljivo veliko časa, da sem se dokopal do pravega spoznanja v veri in mu potem tudi sledil, najdem le delne odgovore. Kaj pa sem v zadnjih dveh letih, ko se je ta proces v meni pospešil in so uvidi drug drugega prehitevali, navsezadnje izvedel tako novega in šokantnega, da sem si nekega dne moral reči: Tako ne gre več!?

Da rimsko-katoliška cerkev ni sestavljena iz legij angelov, kakor bi rekel moj vztrajno katoliški prijatelj Rebula, mi je bilo jasno od samega začetka, ko sem se v svojem 26. letu vanjo vrnil. Zato je argument, da je moj spor s to cerkvijo neutemeljen, saj jo sestavljajo grešni ljudje, in se torej nimam pravega razloga od nje distancirati, ničen. Ne samo rimsko-katoliško, vse druge in tudi pravo Jezusovo Cerkev, sestavljajo sami grešniki, v tem pogledu med njimi ni nobene bistvene razlike, in če bi to bila ključna stvar, bi si lahko ta korak prihranil in mirno učakal svojo polno upokojitev v tej ustanovi. Vendar pa, ali bi bil moj prijatelj pripravljen tako argumentirati tudi glede fašizma, ki ga je sam doživljal, kakor ga jaz nisem, glede nacionalsocializma, ki ga je on doživljal še kot živa priča, jaz pa le v njegovih duhovnih nadaljevalcih, in glede komunizma, ki sva ga doživljala in prenašala oba, bi tudi tu mogel reči: Kaj pa pričakuješ, tudi fašizem, nacionalsocializem in komunizem sestavljajo pač samo grešni ljudje in ne angeli…?

Zelo dvomim, da bi dal tem od vsega začetka protibožjim mišljenjem in praksam tak popust, kakor ga daje cerkvi, ki ima za seboj podobne zlorabe Božjega imena in je pri prvih dveh tudi sama v največji meri pritrjujoče sodelovala. Napoleon se je zgražal od gnusa, ko je po zasedbi Papeške države videl, kako so morali Judje v Rimu nositi čisto podobne oznake kakor pa v Hitlerjevem Rajhu. V čem je tu takšna razlika? In v času reconquiste (722-1492), ko so se morali po katoliškem zavzetju Iberijskega polotoka vsi muslimani in Judje, ki se niso bili pripravljeni dati krstiti, izseliti, veliko pa jih je bilo mučenih in sežganih po delovanju španske inkvizicije – v čem se to razlikuje od preganjanja kristjanov denimo v komunističnih državah? Seveda se razlikuje. V večini komunističnih držav kristjanov niso izselili ali sistematično mučili in ubijali, temveč so jih samo zatirali in jim puščali status državljanov z manj pravicami. Je mogoče grozodejstva rimsko-katoliške cerkve – ta je namreč posredno imela zadnjo in najvišjo oblast v vseh katoliških državah Evrope – razložiti s perverznim sofizmom, da pač tudi katoličani niso zbori angelov, temveč navadni grešni ljudje? Ko bi kdo v večini demokratičnih evropskih držav skušal tako razložiti pojav nacizma, bi končal na sodišču zaradi „obnavljanja nacistične dejavnosti”!

Že davno prej, ko sem sam še trdno veroval v katolištvo kot avtentično uresničenje Kristusove Cerkve, sem bil velikokrat pretresen ob tem, s kakšno lahkoto so (predvsem) duhovniki te cerkve obravnavali najbolj krvava poglavja njene zgodovine. „Že spet prihajate s temi čarovnicami” je bilo zelo pogosto geslo, s katerim so, namesto globokega obžalovanja, to temo odpravili. Naj bi ti gospodje danes z enako floskulo skušali odpraviti tudi temo holokausta, ko tudi pri nemškem preganjanju in pobijanju Judov niso bili brez svojega deleža tega v nebo vpijočega greha, da bi jim svetna sodišča morda odprla oči za to, kako govorijo o svojih nekdanjih žrtvah!

Oznake: , , ,