O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Zakaj odhajam iz rimske cerkve?

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Njena notranja problematika, ki države, predvsem pa še idejnim naslednikom nekdanjega komunizma absolutno nič ne zadeva, je vprašanje, ali je z verskega in duhovnega vidika primerno, da se tako poteguje za to, kar ji je nekdanja oblast na silo odvzela. Ta ista cerkev je namreč v času komunistične strahovlade po svojih najvišjih predstavnikih večkrat celo hvaležno pohvalila komunistično oblast, da je je „rešila skrbi za zemeljske dobrine in jo osvobodila za resnično versko delo na pastoralnem in zakramentalnem področju”, kakor si lahko vsakdo sam prebere v posameznih številkah ljubljanske Družine iz časa komunizma. Kako pa pojmuje ta ista cerkev pravičnost in dolžnost vračanja ukradenega in zaseženega, kadar je bila storilka takih dejanj prav ta cerkev sama, sem doživel pred kakimi desetimi leti v Celovcu, ko sem v pripravah na ekumensko prireditev ob vsakoletni januarski „molitveni osmini za edinost kristjanov” predlagal, da bi se ustavili pred celovško stolnico, ki so jo postavili protestanti, v času protireformacije pa jo je konfiscirala krška škofija in jo dala v upravljanje jezuitom, danes pa je to stolna cerkev krške škofije. Predlagal sem, da bi uporabili ekumensko priložnost in se opravičili protestantom za storjeno krivico, krški škof pa naj bi cerkev slovesno ponudil protestantom v vrnitev. S tem predlogom nisem prišel niti do ravni odbora za pripravo te vsakoletne prireditve. Celo moji najbližji katoliški prijatelji so se mi iz vsega krivičnega srca zakrohotali, kakor da imajo opraviti z medicinsko ugotovljenim blaznežem. To je torej „vračanje zaseženega premoženja” po katoliško!

Ko bi tej cerkvi dejansko šlo za popravo zgodovinskih krivic, bi imela na tem področju kaj storiti in pokazati, a o tem ni niti govora, saj naj bi se vse to dogajalo pač „daleč v zgodovini”. To pomeni, da je treba tudi farizejem, Herodu in Pilatu nehati očitati, kar so storili z našim Gospodom, saj je od tedaj minilo še dosti več časa kakor pa od preganjanja in ropanja protestantskih kristjanov in njihove cerkve. In kakšno mnenje more o Svetem Duhu dobiti iščoči v veri, ko mu katoliški apologeti pripovedujejo, kako je njihova cerkev sicer tudi grešna, a da jo v osnovi vodi Sveti Duh, ko naenkrat stoji pred dejstvom, da je bil torej Sveti Duh tisti, ki je vodil svojo „edino pravo” cerkev v preganjanje drugovercev in drugih cerkva, v sovraštvo do Judov, žensk, resničnih Božjih iskalcev, v versko asistenco pri osvajanju prej neznanih celin in dotedaj še neraziskanih področij Afrike in Azije, a ne le osvajanju temveč tudi množičnem ubijanju domačega prebivalstva – in nazadnje tudi zločinov zoper reformirane kristjane in zaseganju njihovega premoženja, vključno s cerkvenimi zgradbami in ustanovami… Prelagati odgovornost za tako krvavo in nasilno zgodovino, s kakršno bo morala stopiti pred Boga ob koncu časov rimska cerkev, na tretjo Božjo osebo, pomeni prav to, kar je Jezus razglasil za greh, ki ne bo odpuščen ne na tem, ne na onem svetu, greh zoper Svetega Duha! (Mt 12, 31; 32) Tu pa je tudi moment, ko moram v lastno obtožbo priznati tudi svoj greh, svoj delež pri tej zadevi. Če mi je bilo od zgoraj dano spoznati zlo, ki ga je v času protireformacije storila rimska cerkev in ga še zdaj ni pripravljena v pravem obsegu in duhu priznati in popraviti storjeno krivico, potem sem imel tudi dolžnost, da v svoji zahtevi po popravi vztrajam in se ne pustim osmešiti in odgnati že kar v prvem krogu. Zelo obžalujem, da tega nisem naredil in sem le v sebi gojil hudo razočaranje nad ustanovo, v katere pravilnost sem bil tedaj še povsem prepričan.

Zagovorniki rimske katoliške cerkve, kakor da v protiutež zgodovinsko ugotovljenim zločinstvom, ki jih je tako dolgo in v taki demonski silovitosti in perverznosti počenjala ali pa jim odobravajoče pritrjevala, ko so jih počenjali drugi – pomislimo samo na zločine hrvaškega ustaštva med drugo svetovno vojno, a prav tako na prikrivanje in zagovarjanje tega, kar so hrvaške regularne ali pa zasebne oborožene enote počele v času po osamosvojitvi Hrvaške in poskusa razkosanja in osvojitve Bosne in Hercegovine – radi naštevajo zasluge katoliške duhovščine in cerkvenega vodstva na nacionalni in na svetovni ravni za nastanek in rast samo po sebi gotovo dobrih ustanov, za razvoj znanosti, umetnosti in šolstva. Posebno še na Slovenskem večkrat beremo pravi seznam vsega mogočega, pri čemer se je slovenski katoliški duhovnik izkazal za prvega ali najpomembnejšega: prva slovenska gimnazija (čeprav je to prvenstvo v zadnjem času močno osporavano), prvi začetki slovenske univerze, izum fotografije na stekleno ploščo, prvi vseavstrijski učbenik umnega čebelarstva, pobudništvo za ustanovitev skupne države Srbov, Hrvatov in Slovencev, prvi slovenski pesnik, avtor prvega slovenskega romana, začetniki slovenskega gledališča, avtor prve (in doslej edine) slovenske monografije o socializmu, ustanovitelj zbora „Dunajskih dečkov”, kupec triglavskega vrha za slovenski narod, pobudnik in soustanovitelj prve slovenske založbe, pobudnik in soustanovitelj Slovenske akademije znanosti in umetnosti, oče „majske deklaracije” o državni samostojnosti Slovencev v avstrijski monarhiji in še in še. Vse to utegne biti zelo dobro in koristno.

Oznake: , , ,