O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Zakaj odhajam iz rimske cerkve?

Napisal-a Vinko Ošlak dne . Objavljeno v Pridige/Članki

Toda: ali je res mogoče in primerno hvaliti katoliškega duhovnika, da je ustanavljal, organiziral, gradil, vodil, posloval, izumljal, pisal, skladal, slikal, poučeval, vladal, trgoval, se vojskoval, skratka: opravljal običajne posle tega sveta, ki pa ni svet Jezusa Kristusa, temveč njegovega nasprotnika Satana? Kaj ni edina stvar, ki jo je mogoče od krščanskega duhovnika – a v krščanstvu smo duhovniki vsi, ki sprejmemo vero v Jezusa Kristusa kot našega edinega srednika pri Bogu in odrešenika in prihodnjega kralja prenovljenega sveta – pričakovati to, da oznanja Božje kraljestvo in uči ljudi, kako doseči odrešenje in jih z Božjo besedo tolažiti in voditi skozi stiske časa? Ali more biti vzoren in pohvale vreden duhovnik, ki je morda dober pisatelj – a na račun zanemarjanja svoje osnovne dejavnosti; dober tehnični izumitelj, a tako, da pušča svoje ovce brez pastirja; znamenit socialni delavec, a tako, da prepušča „pridige” Jezusovim nasprotnikom; podjeten ustanovitelj šol, a za ceno, da njegovi župljani niso poučeni o osnovah krščanskega verovanja… Civilizacijski in kulturni uspehi katoliških duhovnikov so uspehi človeškega v njih, a porazi Božjega, ki so se mu sicer zavezali. Dobro je pognati razvoj fotografije od dagerotipije, ki je ni mogoče kopirati, do fotografiranja na premazano stekleno ploščo, ki jo je mogoče poljubno kopirati – a koliko bolj bi bilo vredno spomniti ljudi na njihovo bogopodobnost, da so bili ustvarjeni kot podoba živega Boga, in pri tem nihče med njimi ni kopija, kakor pri fotografiranju, temveč izvirnik!

To, kar imajo zagovorniki Rima za dokaz moči in blagoslovljenosti njihove cerkve, je dejansko velik fiasko Jezusovega naročila v njih:

„Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence” (Mt 28, 19)
Tudi če ne bi imeli bolnišnic in univerz – ki so tako ali tako kmalu postale trdnjave ateizma, začenši s slovito Sorbono v Parizu –, muzejev in znanstvenih institutov, socialnih rešitev in narodne literature, dobrega pridelka čebeljega medu ali zamisli poštne znamke – a bi imeli ljudi, poučene v veri, če bi torej najprej skrbeli za Božje kraljestvo, bi nam bilo marsikaj ali pa celo še veliko več od prvega navrženo (Mt 6, 33). Tega ni treba zavračati s karikiranjem mojih pričakovanj. Jasno, da ima vsakdo, tudi če se ima za „posvečenega” duhovnika, pravico do oddiha in dodatne zaposlitve, ki ga razvedri in mu vrne moči za osrednjo zaposlitev za Boga, o tem ni nikakega dvoma. Tudi duhovnik ima pravico pisati pesmi in romane, ima pravico zrežirati igro, ima pravico kaj izumiti, le da je vse to v sorazmerju s tem, za kar je poklican in poslan. Nihče pa nima pravice „ugotavljati” uspešnosti kake cerkve z naštevanjem duhovniških konjičkov, posebej še, če so časovno in po vloženi zavzetosti daleč presegali osnovno duhovniško delo, pa četudi so rezultati takih stranskih zaposlitev daleč presegali njihove duhovniške rezultate, tedaj še posebej ne! Uspešnost cerkve in posebej še resnične Kristusove Cerkve, je mogoče kolikor toliko meriti samo po enem: koliko ljudem je odprla pot do Kristusa in po Kristusu do odrešenja! Ob tem merilu je rimska cerkev predvsem humanistična, politična, gospodarska, dolga stoletja seveda tudi policijska in vojaška, znanstvena in kulturna ustanova, ne pa poslanstvo našega Odrešenika.

Katoliška cerkev rada uporablja staro primero in samo sebe imenuje „ladja odrešenja”, kar ima dvojni pomen: da gre tu za plovbo v času in da zunaj te ladje ni odrešitve: „Salus extra ecclesiam non est.” (Cyprianus, Pisma 73, 21,2). Dogma o edini zveličavnosti katoliške Cerkve je bila sprejeta na 4. lateranskem koncilu l. 1215, v letu 1441 jo je s svojo bulo Cantate Domino učvrstil papež Evgen IV; II. vatikanski zbor jo je z izjavo „Lumen Gentium” 14, 16 hkrati potrdil in vendar relativiral z ozirom na tiste, ki evangelija ne poznajo. Papež Janez Pavel II. pa je v svojem spisu Dominus Iesus (6. avg. 2000) veljavnost izreka Exter Ecclesiam nulla salus še nanovo poudaril: katoliška cerkev naj bi bila tako „edina Kristusova Cerkev”: „Obstaja torej ena sama Kristusova Cerkev, ki je zastopana v Katoliški Cerkvi”. Francoski filozof J. J. Rousseau je takemu ekskluzivnemu in v vojne vodečemu stališču ugovarjal z besedami: „Kdor si drzne reči, ,zunaj cerkve ni odrešenja’, ga je treba izgnati iz države.” (Jean-Jacques Rousseau, Du Contrat Social, knjiga 4, pogl. 8). Seveda mi ne prihaja na misel, da bi kogar koli izganjal iz države, Rousseau pa ima prav v oceni, ki je skrita v njegovem trdem povelju, da taka trditev – in v Svetem pismu zanjo ne najdemo nikake osnove – dejansko spodbuja ljudi k nasilju in vojnam. Da je rešitev še kako možna celo zunaj resnično Kristusove Cerkve, kaj šele zunaj tistih, ki se za Kristusovo samo imajo, med katere moramo šteti tudi rimsko-katoliško, nam pričuje odrešitev desnega razbojnika na križu. Odrešenje prihaja izključno iz Božje milosti po Kristusu, ki nas je pred Očetom odkupil greha in smrti in je po njem rešen vsakdo, ki kliče njegovo ime (Jn 3, 16; Rim 5, 1; Ef 2, 8…). Resnično, rimska cerkev se ima za mogočno ladjo odrešenja.

Primerjavi niti ni mogoče očitati, da bi bila brez zveze z realnostjo. Gre za nad vse mogočno ladjo: „sanjska ladja Enterprice”… Tu je mogoče najti vse, kar si srce poželi in vsakogar, ki hoče ljudem kaj pripovedovati. Od blesteče plesne dvorane – čemu bi se torej moral čuditi, če je bil dobršen del našega skupnega posveta v marcu 2006 posvečen načrtu za „Hausball” Katoliške akcije – do ezoterične prodajalne; od rimskega škofa v svojem ornatu, ki res že na prvi pogled spominja na Jezusa, kakršen je v resnici hodil po Palestini… In tu je še Dalajlama, ki se sam ima za učlovčenega boga na zemlji, ne da bi ga zato manj zanimala bodoča vloga svetnega vladarja Tibeta; tu so ne samo trije magi iz božične zgodbe, tu je tristo ali tudi tristo tisoč magov z vsega sveta, a seveda ne svetopisemskih, ki so iskali Božjega otroka, pač pa poganskih, ki iščejo predvsem sebe in svojo magično moč in veljavo. Toda: ali je tako ladjo mogoče spraviti na Genezareško jezero, kjer naj bi se srečali z Jezusom? O tem je mogoče zelo upravičeno dvomiti. Jezus nas namreč čaka v majhnem ribiškem čolnu brez vsakega komforta, kakršen je na prekoceankah, kakršna je tudi rimska, sicer običajen. Z odrešenikom Jezusom se lahko srečamo le v majhnem čolnu vere, kakršna je vsaka majhna svobodna Cerkev, ki se povsem naslanja na Božjo besedo, ne pa na zgodovino svoje svetne mogočnosti in komfortnosti (tradicijo). V rimski cerkvi moremo prepoznati TITANIC, saj je tudi v svojem duhu pojav grških bogov, otrok Kronosa in Geje, po boju z olimpijskimi bogovi ukročenih in zaprtih v Tartarju. Svet je omamljen z imenitnostmi velikanske ladje, ki se ob koncu vendarle ima potopiti, in stopa brezskrbno nanjo, posmehujoč se nebogljenemu ribiškemu čolnu, v katerem pa nas pričakuje resnični Odrešenik…

Oznake: , , ,