O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Matic pričevanje

Ljudje mnogokrat želimo nekaj delat čisto samo zato, da dobimo plačilo. Še posebej Slovenci.

Pa je res to edini način, da se nekaj naredi? Ali je to edini način da pridemo do zadovoljstva v življenju?

Mislim da ne.

Sam zelo rad služim. Bog me je poklical na ta svet z namenom, da služim. Najraje naredim nekaj za Božje kraljestvo, nekaj kar koristi primarno drugim, ne meni. Najraje naredim nekaj, za kar niti ne pričakujem plačila, saj vem, da mi bo Bog to poplačal ali tu, ali pa v svojem Nebeškem Kraljestvu. Tak pač sem.

Amapk nisem bil vedno tak. Nisem vedno stvari delal nesebično. Spominjam se leta 2007 in kako sem si želel iti tako na English Camp, kot pa v ZDA, denarja za oboje pa nisem imel. Joela, misijonarja, ki je takrat vodil tabore in mladinsko skupino Trdna Skala Kranj, sem prosil, če bi lahko kako šel na oboje. English Camp mi je ponudil zastonj, seveda s hakeljcem: pomagati bom moral pri nekaterih stvareh.

Na English Campih (začenši z letom 2005)  sem se prvič v življenju počutil sprejetega in prvič v življenju je bilo okolje, v katerem sem bil, prijazno do mene, ljudje so bili prijazni. No na kampu leta 2007, mislim da se je imenoval “Think again,” sem pomagal pri projekciji besedil na platno. Bil sem tisti fant, ki pred začetkom uredi PowerPoint in ga pripravi na projekcijo, kasneje pa pritiska tipke, za to da se besedilo ujema z govorjenim ali petim na odru. Prvi dan je še kar šlo, ampak v meni se je pa začelo nekaj gnesti. “Le zakaj bi moral to delat! Zakaj ne morem se imeti fajn, tako kot vsi ostali?! Ta blesav računalnik!” Take stvari so mi rojile po glavi. Iz okolja, v katerem bi se moral (oziroma želel) počutiti sprejetega in “dovolj,” sem postal osamljen, vase zaprt in sebičen. Samo hotel sem eno, drugo, tretje… hotel sem kamp, hotel sem zabavo, hotel sem brezskrbnost, hotel sem sprejetost, hotel sem se imeti ‘fajn,’ hotel sem v ZDA in hotel sem praktično vse.

Bog pa je imel drugačne načrte z mano. Pustil je, da so me te moje grenkoba in pohlep, sebičnost, hotenje, tako ponižale in izmozgale, da nisem imel drugega, kot da se resno zamislim nad vsem v mojem življenju. Tisti dan je bilo v skupinski sobi za program veliko ljudi. Jaz sem pa sedel za računalnikom in pritiskal tiste tipke. Tudi ko mi to ni več bilo potrebno, sem se usedel k steni, upajoč na pozornost. Toliko ljudi, jaz pa tako sam. Šel sem v sobo in premišljeval o vseh stvareh. Kar naenkrat pa skozi vrata vstopi Sebastjan, zdaj moj dober prijatelj. Po pogovoru mi je svetoval: “Matic, nihče ne more teh stvari v tvojem srcu tako napolniti, kot le Bog. Pusti mu, pa ti bo spremenil življenje. Popolnoma ti ga bo obrnil.”

Ko sem Bogu dovolil, da mi napolne srce s svojo radostjo, mi je res popolnoma spremenil življenje. Dal mi je novo upanje, novo radost. Dal mi je željo po tem, da mu služim nesebično. On pa me napolnjuje s svojo ljubeznijo. Hvala ti Jezus!

Zdaj je v mojem največjem veselju, da lahko služim, da lahko pomagam kot tehnik pri projekciji, da lahko fotografiram dogodke. Na English Campih pomagam pri vodenju, letos sem celo prevajal in mesto, ki sem ga do sedaj zasedal jaz (za računalnikom s kontrolo nad projekcijo) pa sem lahko predal naslednji generaciji.

Največjega zadovoljstva človek ne dobi iz tega, da dela nekaj popolnoma samo za svojo korist, kljub temu da so tudi rezultati tega lahko zelo koristni za več ljudi (recimo tehnične izboljšave, razvoj orodij, spleta, …). Mislim, da največje zadovoljstvo človek dobi, ko lahko služi svojemu sočloveku, mu pomaga in ne zahteva nujno plačila. Slovenci radi dajemo, težje pa služimo. Ko se bo enkrat dajanju pridružilo tudi služenje, pa ne samo v cerkvah, takrat bomo veliko lažje shajali drug z drugim.

Ni pa služenje koristno samo za odrasle in za tiste, ki imajo morebiti več modrosti, pač pa tudi za najmlajše, za otroke. Za kogarkoli v bistvu. Če nekdo vidi potrebo, ki je za opravit, jo sicer zna, ampak ne zmore vsega sam ali kakorkoli, naj pokliče še tako mladega “pomočnika,” da mu pomaga, morda kasneje celo prevzame neko opravilo. Tako bo tak človek z mlajšim ne le delil izkušnje ampak delček svojega življenja.

Ko pa nekdo manj izkušen poprime za delo, še posebej, če je mlajši, bodi ti, kot “mojster” zraven bolj kot ne za spodbudo. Ne popravljaj ga venomer. Naj se nauči iz svojih napak. Tudi ti si šel čez podoben proces in iz svojih napak si se naučil veliko veliko več, kot pa iz navodil. Ko pa te prosi za pomoč, mu pomagaj, svetuj.

     Vzgajaj otroka primerno njegovi poti,

     tudi ko se postara, ne bo krenil z nje.

Pregovori 22, 6