O NAS

Smo evangelijski kristjani in stran je pripravljena z namenom oznanjanja in širjenja evangelija ter pogovora o tem, kdo je Jezus v naših življenjih in kaj nam pomeni. Želimo se pogovarjati o Božji besedi – Bibliji, in o delovanju Svetega Duha v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas, odkar smo/so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Želimo, da ta zaklad ne ostane samo naš, ampak, da bi postal tudi vaš – kolikor še ni. Nektere izmed nas je Jezus rešil objema droge in kriminalnega življenja, drugi smo kristjani od malih nog in tretji nekje vmes. Za naše življenje je pomembno, da sprejmemo Jezusa kot svojega rešitelja, ne glede na našo preteklost, ozadje, izobrazbo ali religijo naših staršev. Ko bomo nekoč stali pred Bogom, bo edino pomembno, ali je naše ime zapisano v knjigi življenja. Kajti če naše ime tam ne bo zapisano, bomo za večno ločeni od Boga, v nasprotnem primeru pa bomo večnost uživali z našim Gospodom.

Glede prispevkov, objav in razmišljanj na tej strani si želimo, da bi bili kot nekakšni začetni impulzi, ki bi lahko prerasli še v kaj več. Tukaj se tudi želim na kratko zahvaliti vsem, ki so na svoj način pomagali pri nastajanju te strani.

S spoznavanjem Boga in proučevanjem njegove besede želimo ugotoviti, ali je to, kar živimo, le zunanja religija, ali pa je to naša osebna vera, ki jo živimo sleherni dan svojega življenja. Včasih uspešno, včasih malo manj uspešno, saj je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da si ne bi kdo mislil, da s tem, ko postaneš kristjan, vse težave izginejo. Še zdaleč ne. Čudovito pa je to, da imamo Tolažnika – Svetega Duha – in On nas vedno tolaži, uči in spodbuja, da nadaljujemo na poti, po kateri hodimo. Naša želja je, da bi čim več ljudi hodilo po tej poti v večno življenje.

Če pa že hodite po tej poti, vam želimo ponuditi nekaj branja, za katerega upamo, da bo vsem v spodbudo in razmišljanje, da se vprašamo: »Ali je to, kar verujem res, ali pa je le dediščina religije mojih staršev in okolja, v katerem sem bil vzgojen?«

Upam, da se bo na tej strani našlo kaj koristnega za vsakega izmed nas.

V Gospodu, Janez Nadu

POGOJI UPORABE

- Lastnik, skrbnik in upravljalec spletnega mesta in domene www.novorojen.si je Janez Nadu.

- Spletno mesto predstavlja vsaka stran v okviru naslova www.novorojen.si

- Vsa vsebina, objavljena na spletnem mestu, je v izključni lasti in odgovornosti vsakokratnega avtorja spletnega mesta in je avtorsko zaščitena z veljavnimi zakoni. Grafična podoba oz. oprema spletnega mesta z vsemi grafičnimi in slikovnimi elementi pa je last opremljevalca.

- Vsakršno kopiranje in objavljanje katerekoli vsebine v celoti ali delno na drugih mestih, je dovoljeno, razen v primeru, če lastnik to izrecno prepoveduje v pisni obliki.

- Uporabniki uporabljajo spletno stran na lastno odgovornost.

- Spletna stran www.novorojen.si ni uradna stran nobene cerkve ali organizacije v Sloveniji, ampak pomeni kot okvir za prispele vsebine osebno last lastnika in upravljalca te strani.

- Vsebine (slike, besedila, grafike ipd.) se smejo svobodno in brez materialne obveznosti do lastnika strani uporabljati v tiskani obliki po dogovoru z avtorjem; in če bi izdajatelj tiskane oblike hotel prevzeti tudi obliko na spletni strani, tudi z opremljevalcem.

- Če objavite zapiske, slike, besedila, ipd., s te strani na vašem socialnem omrežju (FB, Twitter…), mora zraven jasno pisati izvor in povezava na to spletno stran.

- Lastnik spletne strani svobodno sprejema ali zavrača poslane ali ponujene vsebine z ozirom na merila, ki si jih je sam postavil in z ozirom na medijsko zakonodajo Republike Slovenije.

KONTAKT

Za vsa vprašanja, odgovore, zahvale in graje, smo vam na razpolago preko spodnjega obrazca.

Please leave this field empty.

Ime (obvezno)

Vaš eMail (obvezno)

Zadeva

Sporočilo

captcha

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.
Rimljanom 6:4

Pričevanje Janja 1.del



                                   

KAKO SEM POSTALA KRISTJANKA

 

Avgust 2009, Budimpešta, izhod iz metro postaje. Množica ljudi, ki so hiteli v neznano, in jaz, oblita s solzami, ki jih nisem znala čisto pojasniti. Dan, ki mi je spremenil življenje.

 

Nekje proti koncu precej problematične pubertete, po zaključku srednje šole leta 2004, sem se odločila, da želim postati boljša oseba. Želela sem biti dobra, želela sem biti srečna. In v moje življenje so začele prihajati osebe, ki so mi to na nek način omogočale. Začela sem verjeti, da se učitelj pojavi, ko je učenec pripravljen, začela sem spoznavati duhovnost. Srečevala sem osebe, ki so se mi zdele na višjem nivoju kot jaz in sem želela od njih izvedeti čim več. Prebirala sem razne knjige, hodila na seminarje … Končni nauk oz. verovanje, ki sem si ga ustvarila, je bil, da smo sami odgovorni za svoje življenje. Verjela sem, da z mislimi ustvarjamo svojo resničnost in, da če se na nekaj dovolj močno osredotočimo,  to tudi dobimo. Stvar je dejansko delovala. Do neke mere. Prepričana sem bila tudi, da konec koncev ni pomembno, kaj verjameš, samo, da ti pomaga. Pa naj bo to meditacija, psihokibernetika, joga, krščanstvo …

 

Konec prvega letnika fakultete, leta 2005, smo imeli na vajah asistenta, ki je govoril o Bogu in o Bibliji. Meni se je zdel smešen in ga nisem čisto resno jemala … Hkrati sem želela vedeti več in ko je na koncu vprašal, če bi se kdo rad pogovarjal o tem, sem ostala po vajah. Takrat je molil in rekel, da ima Bog zame sporočilo, ki se glasi: „Spremljam te na poti, hčerka moja, čeprav se tega ne zavedaš.“ Seveda mi je bilo všeč, hkrati pa se je tu končalo. Verjela sem, da obstaja neka višja sila nad nami, verjela sem, da je Biblija polna modrosti, da je bila spremenjena s prevodom in da je Bog v redu, Cerkev pa je pokvarjena.  Verjela in trdila sem stvari, za katere pravzaprav nisem imela trdne podlage, ampak sem samo ponavljala tisto, kar sem slišala od drugih.

 

Potem sem duhovnost začela postopoma opuščati. Ne namerno, samo preveč sem bila zaposlena s svojim življenjem. Težaven študij, hrepenenje po pripadnosti in ljubezni, neuspela razmerja in razočaranja, zabave z alkoholom in moralnim mačkom, dejanja, ki sem se jih sramovala… Ne glede na to, kolikokrat sem se odločila, da se bom spremenila, da se bom poboljšala, da ne bom dovolila, da mi še kdo zlomi srce, da ne bom več počela slabih stvari… Ne glede na mojo željo po tem, mi nikoli ni uspelo. Vsa duhovnost, ki sem jo premogla je mogoče pomagala začasno ali pa komaj opazno, ne glede na to, koliko truda sem vložila vanjo. Bila so obdobja, ko je bilo življenje super in prišla so obdobja, ko je bilo vse narobe. Skozi življenje sem šla, brez da bi se v resnici kaj naučila iz vseh težav, v katere sem se spravila sama ali pa sem se preprosto znašla v njih. Če pa sem se že česa  naučila, nisem imela moči ali odločnosti to udejanjiti. Kljub vsem težavam s sabo sem zmogla študirati in funkcionirati normalno. Z mojo fasado ni bilo videti nič narobe, v notranjosti pa se je skrivala polomljena, trpeča in s krivdo obtežena duša.

 

Po nekem dogodku sem bila ponovno zlomljena. Zasovražila sem žure, zasovražila sem alkohol. Želela sem si, da me nihče ne bi poznal, da bi lahko šla nekam, kamorkoli, in začela od znova. Hrepenela sem po novem začetku. Na srečo se je takrat zame pobrigala oseba, ki je verjela v Boga. Želela sem imeti to, kar je imela ona. Ta mir v njenem pogledu, žar v očeh, ko je govorila o Bogu… Hotela sem imeti to. Začela sem hoditi v cerkev, 2x sem šla v katoliško cerkev na življenjsko spoved, začela sem prebrati Sveto pismo. In počutila sem se bolje, želela sem vsem pokazati, da sem začela od začetka, da sem nova oseba… Kasneje je ona začela hoditi v protestantsko cerkev Kalvarija v Celju, kamor sem enkrat šla z njo. Vendar je moje novo življenje trajalo le nekaj mesecev. Svetega pisma nisem razumela, od maš nisem nič odnesla, po spovedi sem se počutila nesposobno živeti brez greha in bila sem v razmerju, zaradi katerega sem se oddaljila od Boga. Vendar On ni nikoli pozabil name.

 

Naslednji 2 leti sem vsake toliko časa imela misli, da bi morala brati Sveto pismo, hoditi v cerkev, iskati Boga… Ampak kako bi le lahko počela to, ko pa sem bila tako umazana, tako grešna, tako pokvarjena, da me je bilo sram biti blizu Boga in ljudi, ki so ga poznali?

 

Leta 2009 je prišlo do preobrata. Tisto leto se je zgodilo, da se na razpis za študijsko izmenjavo ni prijavilo dovolj študentov. Na prosta mesta se je lahko prijavil kdorkoli po principu kdor prej pride, prej melje. In sem se prijavila na izmenjavo  – nevrologija v Budimpešti. Z iskreno željo po novem znanju. To je bila moja edina želja. Kako razočarana sem bila, ko sem prišla tja in ugotovila, da zaradi jezikovne prepreke ne bom odnesla nič novega in da je bila ostalim študentom samo do žuranja in ogledovanja mesta. Ogledi mesta so sicer super reč, ampak za to ne potrebuješ celega meseca. Vsaj jaz ne. Prvi teden je bil torej eno samo razočaranje. In potem se je zgodilo.

 

Nekega dne smo hodili po centru, ko je mojo pozornost pritegnila nekakšna drama nad vstopom v metro. Glasba in nekakšen breakdance mladostnikov. Nato druga glasba, bolj umirjena. Na oder sta prišla moški, ki je spominjal na Jezusa in neko dekle. Plesala sta, on jo je nahranil in oba sta bila srečna. Nato so prišli različni ljudje in so dekle speljali prvemu moškemu. Prva oseba ji je ponujala alkohol, druga oseba ji je ponujala denar, tretja jo je prepričevala, da mora biti vitka in lepa, četrta oseba jo je poskušala zapeljati v razmerje… Zadnja oseba jo je poskušala prepričati v samomor. Moški, podoben Jezusu, jo je ves čas vabil k sebi, dekle pa je bilo preveč zaposleno in se je zanimalo samo za ostale osebe, čeprav je po srečanju z vsako osebo bila vidno nesrečna. Ko se jih je želela rešiti, se jih ni mogla več, dokler ni padla na kolena in prosila moškega, naj jo reši. Šele takrat se je „Jezus“ premaknil bližje, odgnal vse slabe osebe, ji pomagal na noge in jo objel. In zadelo me je. Jezus je tisti, ki lahko reši. On je tisti, ki lahko pomaga. Do mene je pristopilo dekle, ki je me vprašalo, če verjamem v Boga. Začela sem skozi solze momljati nekaj o tem, da bi rada verjela in da se počutim preveč umazano…. Spomnim se samo tega, da me je objela in odvrnila nekaj o tem, da smo beli kot sneg…. Zaradi vseh čustev, ki so izbruhnila na plano, ostalih stvari, ki mi jih je povedala sploh nisem slišala… Mi pa je dala letak njihove cerkve. Ko sem prišla do svoje sobe, me je čakalo drugo presenečenje. Cerkev, ki je bila napisana na letaku, je bila Kalvarija. Vedela sem, da ni naključje, da sem bila pred leti v tej cerkvi v Celju, to je namreč bila edina Kalvarija v celi Sloveniji, in to „samo“ 20 km od mojega doma. Vedela sem, da mi hoče Bog nekaj sporočiti.

 

Na internetu sem poiskala spletno stran te cerkve in začela poslušati učenja, pogovarjala sem se z dekletom, ki mi je dalo letak in stvari so začele dobivati smisel. Prvič v življenju mi je postalo jasno, da smo grešniki in da potrebujemo Jezusa. Prvič v življenju sem razumela, da je on trpel in  umrl na tistem križu z namenom, da je bila to Božja volja in da je s to žrtvijo omogočil, da smo ljudje lahko čisti pred Bogom. Da s tem, ko sprejmemo Jezusa kot našega odrešenika, postanemo Božji otroci in da postanemo beli kot sneg, četudi so naši grehi rdeči kot škrlat. (Izaija 1, 18) Želela sem vedeti več, imela sem nešteto vprašanj. Na nekatere sem dobila odgovor že v tistem tednu.

 

Potem sem se odločila predčasno končati izmenjavo in oditi domov. Na poti domov sem na telefonu na slepo poiskala verz iz Svetega pisma, z molitvijo, da mi Bog spregovori. In mi je. Dal mi je vrstico 21 iz Judovega pisma, ki pravi: „ohranite se v Božji ljubezni in čakajte usmiljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki pelje v večno življenje.“ To me je zelo spodbudilo, da sem se tokrat bolj oklenila Boga, bila sem odločena, da bom s tem nadaljevala, ko pridem domov. Toda, bilo mi je preveč nerodno iti v Kalvarijo, zaradi prej omenjene osebe, ki me je prvič pripeljala tja. Kaj si bo mislila? Toliko časa me ni bilo, zdaj pa bi se kar naenkrat prikazala tam? Pa saj je vedela za moje grehe in napake? Na srečo je naslednja vrstica pravila: „Do omahljivcev bodite usmiljeni. Rešite druge in jih potegnite  iz ognja…“ In sem si mislila – četudi sem omahljivec, morda pa bo le usmiljena do mene.

 

Kmalu po prihodu domov sem imela 14 dnevno službo – nočno dežuranje v študentskem domu. Dežurala sem od 18.00 do 6.00. Večino ur sem se učila, zadnjo uro od 5.00 do 6.00 pa sem imela rezervirano za poslušanje učenj in branje Svetega pisma. Kako neverjetno mi je Bog odgovarjal na vsa vprašanja, ki sem jih imela! Po vsakem poslušanju učenja so se mi porodila nova vprašanja, na katera sem dobila odgovor pri poslušanju učenja naslednji dan.

 

Po 14 dnevih dela sem prvo nedeljo zbrala pogum in končno prišla v cerkev v Celju, kjer so me vsi prijazno sprejeli, prijateljica je bila pozitivno presenečena, jaz pa sem našla svojo družino v Kristusu. Nekaj časa sem še dvomila, če jaz resnično verujem, ali si samo želim verovati. Spraševala sem se, ali sem sploh odrešena, kako naj vem, da je tokrat sprememba resnična. Bog pa je bil zvest in mi je odgovarjal na vprašanja, usliševal moje molitve in utrjeval mojo vero. S term se je tavanje v temi končalo in začelo se je čudovito potovanje v luči Njegove resnice